Agreement for public servitude does not equal state organ decision; transfer ban remains a registration obstacle.

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist, sklenjene med Republiko Slovenijo in lastnikom zemljišč v postopku (predhodnega) sporazumevanja, ni mogoče enačiti z odločbo državnega organa o omejitvi lastninske pravice. Zaradi tega je vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ovira za predlagani vpis.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice z dne 18. 6. 2020, s katerim vknjižba neprave stvarne služnosti pri zgoraj navedenih nepremičninah ni bila dovoljena. Štelo je, da je zaradi vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve podana ovira za vpis po drugem odstavku 47. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

2. Zoper ta sklep se pritožuje predlagateljica. Meni, da je odločitev napačna. Navaja, da Zakon o nadzoru državne meje (v nadaljevanju ZNDM-2) v 8. členu določa, da sme policija za opravljanje nadzora državne meje in preprečevanja nedovoljenega prehajanja državne meje (med drugim) postaviti, namestiti in uporabljati tudi določena tehnična sredstva (npr. varovalne ograje). ZNDM-2 v 8.c členu določa, da se po poteku 24 mesecev od postavitve začasne tehnične ovire lastninska pravica na nepremičnini začasno obremeni s služnostjo v javno korist. Postopek ustanovitve služnosti v javno korist predvideva v prvi fazi pogajanja z lastnikom zemljišča in sklenitev pogodbe v izogib prisilni ustanovitvi služnosti. Zaradi tega zasebna prepoved obremenitve ne more preprečiti ustanovitve te služnosti. Pogodba o ustanovitvi služnosti v javno korist je bila torej sklenjena namesto prisilne ustanovitve služnosti po 8.e členu ZNDM-2.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagateljica je na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist z dne 13. 5. 2020, ki jo je sklenila z lastnikom obeh nepremičnin, to je A.P., predlagala vknjižbo neprave stvarne služnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je pri teh nepremičninah vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve, ki na podlagi drugega odstavka 47. člena ZZK-1 predstavlja oviro za ta vpis.

5. Pritožbeno stališče, da je bila pogodba o ustanovitvi služnosti sklenjena namesto prisilne ustanovitve služnosti in da bi zaradi tega morali šteti, da gre za enako situacijo, kot če bi odločbo izdal državni organ, ni pravilno. Služnost v javno korist ureja ZNDM-2 v členih 8.c do 8.g. Velja, da mora Republika Slovenija pred pričetkom upravnega postopka za ustanovitev služnosti v javno korist z lastnikom nepremičnine začeti postopek sporazumevanja. Če je ta postopek uspešen, se sklene pogodba o ustanovitvi služnosti, kar se je (očitno) zgodilo tudi v konkretni zadevi. Ne gre za situacijo iz 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, saj podlaga predlaganemu vpisu ni pravnomočna ali dokončna odločba državnega organa. Predmetne pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist ni mogoče enačiti z odločbo o omejitvi lastninske pravice, zato je vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ovira za predlagani vpis. Predlagateljica lahko doseže vpis na podlagi te pogodbe, če predloži overjeno soglasje osebe, v korist katere je vpisana prepoved odtujitve in obremenitve (tretji odstavek 47. člena ZZK-1).

6. Ker pritožbeno sodišče niti uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).