Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on weekly rest violation in military context.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka upoštevalo novejše primere sodne prakse (npr. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019 etc.). Npr. glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi VIII Ips 31/2019 med drugim tudi jasno nakazalo, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sami po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnikova navedba, da naj bi vsakodnevno poročanje o stanju (npr. številčnem) v skupini v skladu s sodno prakso pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka, torej ne drži.

Tožnik pavšalno vztraja, da je kot vodja skupine skrbel za svojo skupino, ter nedoločno navaja, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti. Zaradi preveč splošnih trditev ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da so iz obrazložitve sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih (očitana postopkovna kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Nenazadnje tudi sama povišana pripravljenost ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 21/2018). Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v najnovejši sodbi VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, v kateri pa je ponovilo tudi že predhodno strogo zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršene pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.612,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje do plačila. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 718,05 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da bi moralo sodišče pravilnost mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti preverjati z realizacijami mesečnega načrta dela in usposabljanja. Do slednjih listin se sodišče ni opredelilo. Odločitev, ki temelji zgolj na presoji evidenc ni pravilna. Sodišče je menilo, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena, če je takšnemu dnevu sledilo patruljiranje, ne pa tudi, če mu je sledilo opravljanje rednih nalog, kar ni pravilno. Ker sodišče ni upoštevalo podatkov iz omenjenih realizacij (20. 5. 2013 je bila npr. izvajana mednarodna vaja) je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izostala je ocena, zakaj A. ni zahtevna naloga, glede katere bi bil dan prej potreben sestanek za prenos informacij na podrejene. Tudi prenos informacij glede rednega dela je pomemben za uspešno izvedbo nalog. Sodišče se ni opredelilo do naloge vsakodnevnega poročanja o stanju v svoji skupini. Vsakodnevno je preverjal številčno stanje v oddelku, vsakodnevno poročanje nadrejenim o stanju v oddelku pa v skladu s sodno prakso pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Ker se sodišče ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti, sodbe glede tega ni možno preizkusiti. Tožnik je kot vodja skupine vsakodnevno skrbel za svojo skupino. Ker se sodišče do te ključne navedbe tožnika ni opredelilo, sodbe tudi v tem delu ni možno preizkusiti. Tožnik je bil tudi vseskozi dosegljiv. Sodišče je glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode upoštevalo novejšo sodno prakso, da navedeno ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka, kar pa ni pravilno glede na predhodne drugačne odločitve z vidika ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka upoštevalo novejše primere sodne prakse (npr. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019 etc.). Npr. glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi VIII Ips 31/2019 med drugim tudi jasno nakazalo, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sami po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnikova navedba, da naj bi vsakodnevno poročanje o stanju (npr. številčnem) v skupini v skladu s sodno prakso pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka, torej ne drži.

6. Tožnik pavšalno vztraja, da je kot vodja skupine skrbel za svojo skupino, ter nedoločno navaja, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti. Zaradi preveč splošnih trditev ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da so iz obrazložitve sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih (očitana postopkovna kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi oziroma obrazložitvi sodbe izhajalo iz podatkov mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti, v katerih so bili evidentirani prosti dnevi. Če je tem dnevom sledilo patruljiranje, je sodišče ugotovilo kršitev pravice do tedenskega počitka, saj so bile v zvezi s patruljo potrebne posebne priprave, če pa je evidentiranim prostim dnevom sledilo izvajanje rednih nalog, je sodišče zavzelo stališče, da običajni večerni sestanki oziroma te krajše redne vsakodnevne izmenjave informacij niso pomenile kršitve tedenskega počitka. Vseeno stališče sodišča glede patruljiranja ni privedlo do npr. delne ugoditve zahtevku, saj je sodišče ugotovilo, da je bilo tožniku zagotovljenih 23 dni tedenskega počitka, kar je več, kot je uveljavljal tožnik (20 dni). Bistvene dokazne zaključke je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točki 13 do 18 obrazložitve sodbe, pri čemer se je opredelilo tudi do A.. Pravilno je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da bi bile dan pred A. potrebne take priprave, ki bi mu onemogočale tedenski počitek. Nenazadnje tudi sama povišana pripravljenost ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 21/2018). Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v najnovejši sodbi VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, v kateri pa je ponovilo tudi že predhodno strogo zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršene pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020).

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče pravilnost mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti preverjati na podlagi primerjave (razhajanj) z realizacijami mesečnega načrta dela in usposabljanja, vendar pa sam navedb v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podal, zato gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP).

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP).