Appeal dismissed; spouse proves marital property despite registry errors under ZPP rules.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the defendant's appeal against a default judgment awarding joint marital property. The plaintiff successfully argued that real estate and business shares acquired during the marriage were joint assets, despite registry entries showing sole ownership. The court held that registry data are not public facts and that the plaintiff's evidence, unchallenged by the defendant, established the property as marital.
Legislator headnote
AI generatedArticle 318(1) paragraph 3 of the Civil Procedure Act; Article 353 of the Civil Procedure Act: Registry data are not public facts; a spouse may assert and prove that property acquired during marriage is joint, and failure to rebut such evidence constitutes an admission.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Podatki iz poslovnega registra in zemljiške knjige niso splošno znana dejstva, le dobroverna tretja oseba se lahko v pravnem prometu zanaša nanje. Zakonec pa lahko zatrjuje in dokazuje, da gre za originarno (v času trajanja zakonske zveze in z delom zakoncev) pridobljeno premoženje, ki je skupno. Ker je tožnik to storil, toženka pa na to ni odgovorila, se šteje, da je to priznala.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da sodijo v skupno premoženje njega in toženke tri nepremičnine, navedene z ustreznimi oznakami v izreku sodbe, do celote, nadalje neodplačan dolg iz naslova leasinga ter poslovni delež v gospodarski družbi P., d. o. o., do celote, in da je delež obeh pravdnih strank na navedenem premoženju enak, do 1/2. Odločilo je tudi o stroških.
2. Toženka se je proti zamudni sodbi pritožila. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da spada v skupno premoženje celoten poslovni delež, saj iz registra izhaja, da je njen delež 75 %. Leta 2012 je podarila 25 % delež tožniku in le v tem delu je lastnik on. Tudi nepremičnini v k. o. X sta njeni, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato po njenem ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj so dejstva, ki jih je tožnik v tožbi navedel, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil (izpis iz registra in zemljiške knjige) oz. s splošno znanimi javno objavljenimi dejstvi. Pojasnjuje, kdaj in kako je kupila nepremičnine, tudi glede stanovanja v V. Navaja, da je bila od tožnika zapeljana, da ji ni treba vlagati odgovora na tožbo, ker spet živita skupaj in bo tožbo umaknil, sklicuje pa se tudi na svoje navedbe iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga ja vložila.
3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Toženka je hkrati s pritožbo vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom 8. 11. 2019, ta sklep pa je pravnomočen. Navedb iz tega predloga pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo.
6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi pogoji, ki jih 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe zahteva: pravilna vročitev tožbe toženki, odsotnost odgovora na tožbo, sklepčnost tožbe, to, da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi, in ne gre tudi za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je zamudno sodbo izdalo in v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.
7. Trditve, da je bila toženka od tožnika zapeljana, da ji ni treba vlagati odgovora na tožbo, ni mogoče upoštevati, saj tožnik tožbe ni umaknil in na to ni smela računati.
8. Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da so dejstva, ki jih tožeča stranka v tožbi navaja, resnična, ker jih tožena stranka ni prerekala. Drži, da ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi, vendar v obravnavani zadevi tudi niso. Tožnik v tožbi namreč navaja, da je pri dveh nepremičninah kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo toženka, vendar ob tem navaja, da je le formalno tako in da gre v resnici za skupno premoženje zakoncev, ker je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, ki traja od l. 1986, in sicer z nakupom l. 2005, plačani pa sta bili s kreditom. Enako navaja tožnik glede poslovnega deleža v družbi P., d. o. o. Med tem, kar tožnik navaja, in tem, kar izhaja iz tožbi priloženih izpiskov iz javnih evidenc, torej ni nasprotja; tožnik namreč pojasnjuje, da evidence niso točne, in zakaj. Podatki iz poslovnega registra in zemljiške knjige niso splošno znana dejstva, le dobroverna tretja oseba se lahko v pravnem prometu nanje zanaša. Zakonec pa lahko zatrjuje in dokazuje, da gre za originarno (v času trajanja zakonske zveze in z delom zakoncev) pridobljeno premoženje, ki je skupno. Ker je tožnik to storil, toženka pa na to ni odgovorila, se šteje, da je to priznala.
9. Pritožba je zato neutemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sam kriti stroške svoje neutemeljene pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da je izpodbijana zamudna sodba, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si tožnik ni mogel koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi tožnik sam (155. čl. ZPP).