Administrative court dismisses appeal against denial of free legal aid to a business entity under ZBPP. The court rules that businesses are not eligible recipients of free legal aid. The court rejects the claim that the pandemic caused financial hardship as a valid ground for aid. The decision confirms that eligibility for free legal aid is strictly defined by law. The court holds that formal statutory conditions must be met for aid eligibility. The court emphasizes that financial loss due to force majeure does not alter eligibility status. The court concludes that the administrative decision denying aid was legally correct. The court dismisses the appeal as unfounded based on statutory exclusions. The court affirms that only specific entities qualify for free legal aid. The court rejects the argument that the pandemic should override statutory eligibility rules.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik je kot pravna oseba, in sicer kot gospodarska družba, vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč. To pa tudi pomeni, da ne sodi med pravne subjekte, ki so po 10. členu ZBPP opredeljeni kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Tožnik ne trdi in tega tudi ne izkazujejo podatki spisa, da bi bil organiziran kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in tudi ne gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu. Prav tako ne gre za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ker tožnik ne sodi med subjekte, ki so navedeni v prvem odstavku 10. člena ZBPP, je odločitev o zavrženju prošnje za brezplačno pravno pomoč pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru zavrgel prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer želi pomoč odvetnika v zadevi opr. št. Z 41/2019, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Organ za brezplačno pravno pravno pomoč je prošnjo tožnika zavrgel v skladu z 10. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj tožnik kot pravna oseba ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, ker ni pravne podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči gospodarski družbi.

2. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, zato je vložil tožbo v upravnem sporu. Navaja, da se s pavšalno ugotovitvijo tožene stranke, ki se sklicuje na 10. člen ZBPP ne strinja ter uveljavlja svojo ustavno pravico do pritožbe. Sklicuje se na višjo silo „Covid-19“, na kar ne more vplivati, ki je povzročila izgubo vseh poslov tožnika in s tem vseh prihodkov zaradi odpovedi vseh tekem in drugih prireditev do konca leta 2020. Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče sklep tožene stranke odpravi in podrejeno s sodbo odloči o stvari.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je zavrgel prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, na podlagi 10. člena ZBPP.

6. V prvem odstavku 10. člena ZBPP, na katerega se je pri svoji odločitvi oprl tudi organ za brezplačno pravno pomoč, so določeni upravičenci do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, torej po ZBPP in sicer so to: 1. državljani Republike Slovenije, 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji, 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, 4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene; 5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Upravičenci do brezplačne pravne pomoči so torej navedeni taksativno in ne primeroma, kar pomeni, da te določbe ni mogoče širiti na subjekte, ki s to določbo niso zajeti oziroma, ki tam niso našteti.

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik kot pravna oseba in sicer kot gospodarska družba (d.o.o.) vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč. To pa tudi pomeni, da ne sodi med pravne subjekte, ki so po 10. členu ZBPP opredeljeni kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Tožnik ne trdi in tega tudi ne izkazujejo podatki spisa, da bi bil organiziran kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in tudi ne gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu. Prav tako ne gre za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ker tožnik torej ne sodi med subjekte, ki so navedeni v zgoraj citiranem prvem odstavku 10. člena ZBPP, je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč pravilna.

8. Tožbene navedbe, da je tožnik zaradi višje sile „Covid 19“ izgubil posle in s tem vse prihodke zaradi odpovedi vseh tekem in drugih prireditev, do konca leta 2020, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča, ker formalni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči niso izpolnjeni. Organ za brezplačno pravno pomoč vsebinske presoje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni opravil in premoženjskih razmer na strani tožeče stranke ni presojal, saj za to ni bilo zakonske podlage.

9. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).