Administrative court dismisses appeal for free legal aid in proceedings regarding free legal aid allocation. The court rules that Article 8(5) of the Act on Free Legal Aid prohibits such requests entirely. The court interprets the statute to cover appeals and legal remedies within these specific proceedings. The decision prevents the 'chain of requests' abuse where applicants seek aid for appeals against aid denials. The court emphasizes that free legal aid is not absolute and must comply with statutory conditions. The ruling clarifies that the legislative intent was to block circular requests for legal representation. Consequently, the applicant's claim for free legal counsel in this context is rejected. The court finds no errors in the administrative organ's decision to deny the request. The judgment upholds the statutory prohibition against seeking aid for aid-related proceedings. This case establishes that appeals against aid denials cannot be funded by free legal aid. The legal principle prevents endless cycles of litigation without financial support. The court concludes that the administrative decision was lawful and justified under the law.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS zavrgel prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru, opr. št. II U 117/2020 z dne 2. 7. 2020. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja na podlagi 1. alinee prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zaradi posveta z odvetnikom. Organ za brezplačno pravno pomoč je prošnjo tožnika zavrgel, sklicujoč se na 8. člen ZBPP, ki v 5. alinei določa, da se brezplačna pravna pomoč ne dodeli v upravnih sporih, zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Na ta način je zakonodajalec želel preprečiti t.i. veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za brezplačno pravno pomoč za sestavo tožbe v tem postopku. V tovrstnih primerih gre za zlorabo instituta brezplačne pravne pomoči in se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Nadalje Organ za brezplačno pravno pomoč meni, da če slednje ne velja za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, tudi navedeno ne velja za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na to kaže že samo besedilo zakona, ki izključuje dodelitev brezplačne pravne pomoči in le-te ne omejuje na postopek upravnega spora na prvi stopnji, brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da v obravnavani zadevi tožnik prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s sodnim postopkom izpodbijanja brezplačne pravne pomoči in da gre torej za t.i. veriženje prošenj, brezplačna pravna pomoč pa se v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči ne dodeli. Glede na to, da prošnja za brezplačno pravno pomoč ni dovoljena, jo je organ za brezplačno pravno pomoč na podlagi 8. člena v zvezi s 37. členom ZBPP zavrgel.

2. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in izpodbija sklep v celoti, razen v delu, kjer se izrecno strinja po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožniku dodeli brezplačno pravno pomoč. Tožnik navaja, da 8. člen ZBPP izrecno ne določa, da se brezplačna pravna pomoč v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči ne dodeli. To pa že iz tega razloga, ker potem upravičenci brez opravljenega državnega pravniškega izpita sploh ne bi imeli pravice vložiti pritožbe na Vrhovno sodišče RS oz. če pa bi vložili pritožbo, bi bila zavržena kot nedovoljena. Tako bi upravičencu bila kršena pravica do sodnega varstva.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč na podlagi pete alinee 8. člena ZBPP, ki določa, da se brezplačna pravna pomoč ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči.

6. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da v predmetni zadevi tožnik izpodbija odločbo, ki jo je Organ za brezplačno pravno pomoč izdal v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, za pravno svetovanje v zvezi z vložitvijo izrednega pravnega sredstva zoper sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 117/2020 z dne 2. 7. 2020, s katero je bila zavrnjena tožba tožnika zoper odločitev upravnega organa o brezplačni pravni pomoči.

7. Tožnik zmotno meni, da bi mu morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi iz razloga, ker potem upravičenec brez opravljenega državnega pravniškega izpita sploh ne bi imel pravice vložiti pritožbe na Vrhovno sodišče. Sodišče pojasnjuje, da pravica do brezplačne pravne pomoči ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP).

8. ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanja v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu 1 , kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje tudi Organ za brezplačno pravno pomoč in izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča RS.

9. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

10. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Iz zakonodajnega gradiva v postopku sprejema novele ZBPP-C1, ki je bila uveljavljena 4. 4. 2015, in s katero je bila izključena dodelitev brezplačne pravne pomoči za upravne spore zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, (pa) izhaja, da je namen zakonske določbe, da se prepreči t.i. veriženje prošenj, ko želi prosilec, ki mu je bila prošnja za BPP zavrnjena, zoper tako odločbo sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za za sestavo tožbe v tem upravnem sporu; ko mu je tudi ta prošnja zavrnjena, ponovno prosi za BPP za upravni spor zoper slednjo odločitev sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 198772018) z dne 9.10.2018).