Administrative court dismisses lawsuit due to lack of legal interest after new law removes building permit requirement.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Sedaj veljaven GZ ne zahteva gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, ampak se ta lahko izvede na podlagi prijave začetka gradnje. Izdano gradbeno dovoljenje tako sedaj ni več pogoj in podlaga za odstranitev objektov. Investitor torej za odstranitev objektov spornega gradbenega dovoljenja ne potrebuje več. Odločanje o zakonitosti tega dovoljenja tako v ničemer ne spremeni pravnega položaja tožeče stranke. To pa hkrati pomeni, da tožeča stranka za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega upravnega spora, očitno ne bi privedla do spremembe njenega pravnega položaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo investitorju A. d.o.o. iz ... za odstranitev tovarne metanola, vse na zemljiščih s parc. št. 2222/31, 2222/60, 2222/61 in 2222/51 vse k.o. ... Ministrstvo je ugotovilo, da je investitor vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil vso potrebno dokumentacijo in dokazila, njegova vloga pa se nanaša na delno odstranitev in demontažo tovarne metanola, ki leži znotraj ograjenega kompleksa X. in se nahaja v območju z namensko rabo I, O - industrija, proizvodne in obrtne dejavnosti ter se ureja s Prostorskimi ureditvenimi pogoji za mesto Y. Po ugotovitvi, da so pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izpolnjeni, je izdalo izpodbijano odločbo.

2. Tožeča stranka Občina Y., ki je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodelovala na podlagi določbe petega odstavka 54. člena ZGO-1 je vložila tožbo v upravnem sporu, ker tožena stranka pri izdaji gradbenega dovoljenja ni upoštevala zahteve tožeče stranke, da investitor pri odstranitvi objekta in naprav odstrani tudi temelje in vzpostavi prvotno stanje na zemljišču. Predlaga, da sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni.

4. Odgovor na tožbo je vložil tudi investitor A. d.o.o., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V odgovoru na tožbo se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške tega upravnega spora. V nadaljevanju postopka je v pripravljalni vlogi predlagala, da zaradi pomanjkanja pravnega interesa sodišče tožbo zavrže.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je prizadeti stranki izdano gradbeno dovoljenje za odstranitev tovarne metanola. V času izdaje izpodbijane odločbe je veljal ZGO-1, po katerem se je odstranitev objekta lahko začela na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena). V času njene izdaje je bila torej izpodbijana odločba pogoj za zakonito odstranitev objekta. S 1. 6. 2018 pa je bil uveljavljen Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki je v prvem odstavku 125. člena s tem dnem določil prenehanje veljavnosti ZGO-1, v drugem odstavku 5. člena pa, da se odstranitev objekta lahko začne na podlagi prijave začetka gradnje. Ker nobena določba GZ za odstranitev objekta ne predpisuje dovoljenja, lahko prizadeta stranka zdaj zakonito odstrani predmetni objekt ne glede na obstoj oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. To pa pomeni, da glede na veljavno zakonsko ureditev izpodbijana odločba ne posega (več) v pravni položaj tožeče stranke. To velja tudi v primeru, če bi držala trditev tožeče stranke glede pomanjkljivosti izpodbijane odločbe.

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjene procesne predpostavke med drugim določene v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). To pomeni, da mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. Ta mora biti lasten, neposreden in konkreten. Obstajati mora torej potreba po pravnem varstvu, saj samo to ob ugodni odločitvi sodišča, lahko spremeni tožnikov pravni položaj. Za presojo pravnega interesa pa ni relevantna vsaka sprememba tega položaja, ampak le taka, ki bi z razveljavitvijo ali odpravo akta privedla do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Ves čas upravnega spora mora biti zato verjetno izkazano, da bi ugoditev tožbi pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči.

8. Sedaj veljaven GZ ne zahteva gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, ampak se ta lahko izvede na podlagi prijave začetka gradnje. Izdano gradbeno dovoljenje tako sedaj ni več pogoj in podlaga za odstranitev objektov. Investitor torej za odstranitev objektov spornega gradbenega dovoljenja ne potrebuje več. Odločanje o zakonitosti tega dovoljenja tako v ničemer ne spremeni pravnega položaja tožeče stranke. To pa hkrati pomeni, da tožeča stranka za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega upravnega spora, očitno ne bi privedla do spremembe njenega pravnega položaja.

9. Tožeča stranka si tako s predmetno tožbo svojega položaja ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo 1 .

10. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških tožeče stranke odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Stroške pa je v predmetni zadevi priglasila tudi družba A. d.o.o., ki je v tem postopku sodelovala po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, in se je zavzemala za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Glede na zgoraj navedene razloge za odločitev, prizadeta stranka stranka do povrnitve stroškov ni upravičena.

12. Po obrazloženem je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1 Tako stališče je sodišče zavzelo tudi v sklepu v sorodni zadevi I U 2524/2017 z dne 11. 10. 2018, potrjenem s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. I Up 7/2019 z dne 9. 10. 2019.