Appeal dismissed; court rejects argument that a lawyer's seal substitutes for a missing signature on an appeal. Appeal dismissed; court rejects argument that a lawyer's seal substitutes for a missing signature on an appeal.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ustavno sodišče RS je že presojalo skladnost določb šestega odstavka 324. člena ZPP in 336. člena ZPP z Ustavo in sicer v odločbi U-I-8/10 z dne 3.6.2010. Pojasnilo je, da je z uzakonitvijo takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe in vnaprejšnjega opozorila na to pravno posledico v pravnem pouku odločbe sodišča prve stopnje zakonodajalec določil način izvrševanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Cilj te ureditve je izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvam sodišč.

V razmerju do stranke odredbe sodnika ali zaznamki sodnega osebja nimajo učinka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot nepopolno zavrglo pritožbo tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v ..., opr. št. P 405/2018-III, z dne 4.12.2019, ker ni vsebovala podpisa pooblaščenca tožene stranke.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi vloženi pritožbi z dne 24.12.2019. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno sklenilo, da se pritožba zavrne, ker ne vsebuje podpisa tožene stranke oziroma njenega pooblaščenca. Opremljena je namreč zgolj z žigom pooblaščenca. Sodišče se je sklicevalo na različne sodne odločbe. Sklep I Cp 204/2016 ni uporabljiv v obravnavanem primeru, ker gre za drugačno dejansko stanje. V zadevi II Cp 3141/2016 stranka ni imela pooblaščenca, zato tudi ta odločba ne pride v poštev.

Sodišče pa je spregledalo novejšo sodno prakso, v skladu s katero je lahko podpis pooblaščenca na pritožbi zraven odvetniškega žiga fotokopiran ali natisnjen (ne pa lastnoročno neposredno na papir zapisan) in to v dvomu zadošča za popolnost pritožbe. Gre za sklep II Cp 1344/2019 z dne 18.9.2019, s katerim je sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse. To pa je tudi v skladu s stališči pravne teorije ter novejšimi splošnimi trendi v teoriji in sodni praksi. Poudarja, da je v obravnavanem primeru sodišče zavrglo pritožbo, ki je bila vložena zoper sklep, s katerim je sodišče že zavrglo pritožbo.

Ker je bila primarna pritožba podpisana, bi moralo sodišče šteti, da je zagotovo avtorizirana tudi pritožba, vložena dne 24.12.2019. Gre za prehitro postopanje sodišča v škodo tožene stranke. Na prvi stopnji sodišče pomanjkljivo vlogo pošlje v dopolnitev (tako 108. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1 ), na drugi stopnji pa sodišče tega ne stori (primerjaj 336. člen ZPP), pri čemer ni nikjer utemeljeno, na podlagi česa naj bi bilo dopustno tovrstno razlikovanje. Navedena ureditev je neustavna, zato je tožena stranka pri Ustavnem sodišču RS vložila pobudo za oceno ustavnosti 336. in 1. odst. 343.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da predmetni postopek prekine in tudi samo vloži zahtevo za presojo ustavnosti navedene ureditve. Stranka je zaradi tovrstne procesne predpostavke prikrajšana za meritorno (vsebinsko) obravnavo pred sodiščem prve stopnje. S tem je prekomerno poseženo v njeno ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Podpis ni edini način, na katerega se pritožba lahko avtorizira. Da je pritožba avtorizirana, lahko izhaja tudi iz drugih okoliščin: personalizirane pisemske ovojnice, na kateri sta logotip in kontaktni podatki pooblaščenca, personaliziranega papirja, žiga pooblaščenca in tudi samega pooblastila.

Nato tožena stranka opiše potek predmetnega postopka in vsebino izdanih odločb. Zaključi, da je obravnavani primer drugačen od ostalih, zato je tudi avtorizacijo pritožbe z dne 24.12.2019 treba presojati v luči vseh okoliščin obravnavanega primera. Tudi iz odredbe v spisu izhaja, da je treba navedeno pritožbo dopolniti, ta odredba pa ni bila spoštovana. Iz obrazca za formalni preizkus pravnega sredstva na redni št. 73 spisa izhaja, da je pritožba dopustna. Iz pooblastila pa jasno izhaja, da ima stranka pooblaščence. Stranka pa ima pooblaščence, dokler ni sodišču naznanjeno, da je pooblastilo preklicano ali odpovedano.

V obravnavanem primeru gre za kršitev načela nepristranskosti in načela instančnosti. Sodišče prve stopnje preprečuje, da bi bila v obravnavanem primeru pritožba vsebinsko obravnavana. S tem krši pravico do pravnega sredstva. Glede navedbe sodbe je stališče pravne teorije in sodne prakse bolj omiljeno kot glede podpisa pritožnika. Za tovrstno neenako obravnavanje obeh kriterijev pa ni nobene utemeljene pravne podlage. Sodišče bi moralo omiliti tudi pogoje za izpolnitev pogoja „podpis pritožnika“. Že pritožba z dne 20.11.2019 ne bi smela biti zavržena, če bi naslovno sodišče upoštevalo oziroma sledilo svojim obrazložitvam in če bi upoštevalo veljavno sodno prakso, kar podrobneje obrazloži.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožba z dne 24.12.2019 ni podpisana s strani pooblaščenca tožene stranke. Tožena stranka trdi, da bi jo sodišče moralo pozvati na dopolnitev vloge, saj ni razloga za razlikovanje položaja na prvi in drugi stopnji.

6. Po določbi 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Po določbi 6. odstavka 324. člena ZPP mora sodišče v pravnem pouku med drugim o prej navedenem poučiti stranki. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku sklepa z dne 4.12.2019 tudi tako ravnalo, ko je opozorilo stranki, da bo nepopolno pritožbo brez nadaljnjega postopanja zavrglo. Ustavno sodišče RS je že presojalo skladnost določb šestega odstavka 324. člena ZPP in 336. člena ZPP z Ustavo in sicer v odločbi U-I-8/10 z dne 3.6.2010.

Pojasnilo je, da je z uzakonitvijo takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe in vnaprejšnjega opozorila na to pravno posledico v pravnem pouku odločbe sodišča prve stopnje zakonodajalec določil način izvrševanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Cilj te ureditve je izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvam sodišč. Pravica do pritožbe po naravi stvari zahteva relativno natančno zakonsko ureditev postopka, v katerem se udejanja in v katerem mora zakonodajalec jasno določiti večje število pomembnih vprašanj.

Za razmejitev med določitvijo načina uresničevanja človekove pravice iz 25. člena Ustave in posegom v to pravico je med drugim pomembno, ali posameznik ostaja nosilec pravice do pritožbe in ali mu je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Izpodbijana ureditev tem kriterijem po stališču Ustavnega sodišča RS zadosti. Zato je Ustavno sodišče RS odločilo, da ni podano neskladje izpodbijanih določb ZPP s 25. členom Ustave. Ker je Ustavno sodišče RS že presojalo skladnost določbe 336. člena ZPP z Ustavo, pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka in za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega člena.

Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov v skladnost določbe 1. odstavka 343. člena ZPP z Ustavo, po kateri nepopolno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre ne za kršitev načela nepristranskosti in ne načela instančnosti, saj je odločitev sodišča prve stopnje vedno podvržena preizkusu s strani sodišča druge stopnje, stranki pa je s tem zagotovljena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Pritožbeno sodišče tudi meni, da obravnavani primer ni toliko drugačen od drugih podobnih primerov zgolj zato, ker se je s pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo, izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe zaradi njene nepravočasnosti.

7. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 319/2015 2 navedlo, da je podpis pritožbe nujna obligatorna (formalna) zahteva, ki jo mora stranka izpolniti, da doseže njeno obravnavo. Zato procesna določila ne dopuščajo tako široke razlage, da je zahtevi po podpisanosti pritožbe zadoščeno že s tem, da so v glavi pritožbe navedeni podatki pooblaščenca oziroma da je vsebovana na njegovem dopisnem papirju. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da podpisanost pritožbe lahko izhaja tudi iz drugih okoliščin: personalizirane pisemske ovojnice, na kateri sta logotip in kontaktni podatki pooblaščenca, personaliziranega papirja, žiga pooblaščenca in tudi samega pooblastila, ki je bilo priloženo prejšnji pritožbi. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1344/2019, z dne 18.9.2019, s katero je višje sodišče res odstopilo od ustaljene sodne prakse, pa obravnava drugačen primer, kot je predmetni, saj je v tisti zadevi pritožba vsebovala podpis, ki pa je bil fotokopiran. V predmetni zadevi pa pritožba podpisa pooblaščenca sploh nima, zato primera nista primerljiva. Sodna praksa pa v primeru, kot je obravnavani, stoji na stališču, da je pritožba, ki vsebuje zgolj žig pooblaščenca, ne pa tudi njegovega podpisa, nepopolna.

8. Pritožbenega sodišča tudi ne prepričajo navedbe o tem, da je treba omiliti tudi pogoje za presojo pogoja podpisanosti pritožbe, tako kot je sodna praksa to storila pri pogoju navedbe sodbe, zoper katero se vlaga. Pri navedbi sodbe je bistveno, da se da ugotoviti, katera odločba se izpodbija, pri pogoju podpisanosti pritožbe pa podpisa ne morejo nadomestiti druge okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je pritožbo sestavila prava oseba, saj bi bila taka razlaga preširoka, kot je povedalo že Vrhovno sodišče RS. Podpisa na sporni pritožbi tako tudi ne more nadomestiti podpis na prejšnji pritožbi, vloženi zoper drug sklep, kot zmotno meni tožena stranka.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz odredbe v spisu izhaja, da je treba navedeno pritožbo dopolniti, ta odredba pa ni bila spoštovana, in da iz obrazca za formalni preizkus pravnega sredstva na redni št. 73 spisa izhaja, da je pritožba dopustna. Gre za interni način poslovanja sodišča s spisi, odločilnega pomena je le odločitev sodišča, ki je zajeta nato v odločbi. V razmerju do stranke odredbe sodnika ali zaznamki sodnega osebja nimajo učinka. V obravnavanem primeru ne gre za to, da bi bila pritožba nedovoljena, temveč je nepopolna, zato je ni mogoče vsebinsko obravnavati in jo je treba zavreči. Zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe v pritožbi, ki je bila zavržena in jih v pritožbi zoper sedaj izpodbijani sklep tožena stranka po nepotrebnem povzema. Iz podatkov spisa tudi ni mogoče zaključiti, da bi bilo kršeno načelo nepristranskosti. Odločanja sodišča na podlagi spoštovanja določb ZPP ni mogoče šteti za preprečevanje vsebinske obravnave pritožbe. Strankina pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave v obravnavanem ni bila kršena, prav tako ne načelo instančnosti.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato tudi ona sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

2 Enako tudi v odločbi II Ips 170/2015