Appeal allowed; first-instance court failed to identify the correct defendant for cost recovery, violating procedural rules.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal and vacated the first-instance judgment because the lower court failed to specify which defendant owed the plaintiff's legal costs. Although the court ordered payment to the 'plaintiff,' the document's introduction indicated the order applied only to the second defendant, whose costs claim was already final. The court ruled this ambiguity constituted a fundamental procedural violation under Article 339(2)(12) of the Civil Procedure Act, mandating a new trial to determine the correct recipient of the costs award.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP) 339. člen (2) točka 12; 350. člen (2); 365. člen: When a court order fails to identify the specific party liable for the opposing party's costs, and the intended recipient is already bound by a final decision, this constitutes a fundamental procedural violation requiring the order to be vacated and the case remanded.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje ni konkretiziralo tožene stranke, ki ji drugi tožnik dolguje povračilo njenih pravdnih stroškov. Glede na navedbo tožene stranke v uvodu sklepa pa izpodbijane odločitve ni mogoče razlagati drugače, kot da se nanaša na drugega toženca. Ker je odločitev o njegovem stroškovnem zahtevku že pravnomočna, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je drugi tožnik dolžan "toženi stranki" povrniti pravdne stroške v višini 730,17 EUR v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.
2. Zoper sklep se je pritožil drugi tožnik, brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev. Sklep je ponovno napačen, saj se je pritožil glede tega, komu se plača, ne pa, kdo plača. Sodišče bi moralo plačilo pravdnih stroškov naložiti obema tožnikoma nerazdelno ali le prvi tožnici. Napačna je tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Za povrh je tožena stranka zamudila rok za uveljavljanje stroškovnega zahtevka.
3. Odgovora na pritožbo ni bilo.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je v uvodu izpodbijanega sklepa kot toženo stranko ponovno navedlo samo drugega toženca B. A., čeprav sta tožnika vložila tožbo (in jo med postopkom umaknila) tudi zoper prvega toženca A. D.
6. Zaradi umika tožbe je sodišče postopek ustavilo. Oba toženca sta nato priglasila svoje pravdne stroške. Sodišče jih je odmerilo v višini 730,17 EUR za vsakega toženca.
7. S sklepom z dne 6. 5. 2016 je tožnikoma naložilo, da povrneta stroške drugemu tožencu B. A. Odločitev o tem je že pravnomočna, saj je sodišče druge stopnje pritožbo drugega tožnika zoper navedeno odločitev zavrnilo (sklep I Cp 294/2018 z dne 28. 2. 2018), medtem ko se prva tožnica ni pritožila.
8. S sklepom z dne 6. 7. 2017 je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo še plačilo stroškov prvega toženca A. D., pri tem pa je v uvodu kot toženo stranko navedlo samo drugega toženca B. A. Po pritožbi drugega tožnika je bil navedeni sklep kot nerazumljiv razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek.
9. Sodišče prve stopnje tokrat v izreku izpodbijanega sklepa ni konkretiziralo tožene stranke, ki ji drugi tožnik dolguje povračilo njenih pravdnih stroškov. Glede na navedbo tožene stranke v uvodu sklepa pa izpodbijane odločitve ni mogoče razlagati drugače, kot da se nanaša na drugega toženca B. A. Ker je odločitev o njegovem stroškovnem zahtevku že pravnomočna, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ponovno odločanje o isti stvari namreč ni dopustno.
10. Sodišče druge stopnje mora navedeno kršitev upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbi drugega tožnika je zato ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).
11. Glede na izid pritožbenega postopka ni treba odgovarjati na pritožbene trditve drugega tožnika. Pač pa bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka moralo odločiti še o stroškovnem zahtevku prvega toženca A. D. v razmerju do drugega tožnika.
12. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.