Supreme Court dismisses appeal against costs order, ruling it does not end proceedings under ZPP Art. 384(1).

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan v smislu določbe prvega odstavka 384. člena ZPP, je tisti sklep, s katerim je sodišče druge stopnje s formalno odločitvijo končalo postopek (npr. sklep o zavrženju prepozne, nepopolne ali nedovoljene pritožbe, sklep o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju in podobno). Med takšne sklepe ne spada sklep o pravdnih stroških, ne glede na to, ali je izdan skupaj z odločbo o glavni stvari ali samostojno, kot v tem primeru.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 210,68 EUR. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po tistem, ko je tožena stranka poplačala del terjatve. Tožena stranka je to storila 5. 12. 2017, tožnik pa je tožbo umaknil šele 2. 7. 2018, zato mora toženi stranki povrniti celotne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika sklep o odmeri stroškov spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižalo na znesek 109,19 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka. Postavilo se je na stališče, da tožnik tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, saj ni mogoče šteti, da je že 5. 12. 2017 vedel, na katero obveznost tožene stranke se nanaša njena izpolnitev. Razen tega v vmesnem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje predlagala dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj:

– ali prvi odstavek 158. člena ZPP določa rok za umik tožbe, ko določa, da mora tožeča stranka umakniti tožbo „takoj“, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, sicer tožeča stranka krije pravdne stroške tožene stranke?

– ali je po prvem odstavku 158. člena ZPP potrebno izpolniti še dodatno pogoje, da je tožena stranka upravičena do povračila stroškov, če tožeča stranka ne umakne tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek?

4. Predlog ni dovoljen.

5. V skladu s prvim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ustaljena sodna praksa je, da sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena.

6. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na domnevno spremenjeno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 15/2019 z dne 3. 9. 2019. V navedenem sklepu se je Vrhovno sodišče namreč uvodoma opredelilo do vprašanja, ali je sploh dovoljena revizija zoper sklep, izdan v postopku izterjave sodne takse. Zavzelo je stališče, da postopek izterjave sodne takse sicer teče znotraj pravdnega postopka, vendar pa vsebinsko ni del pravdnega postopka, pač pa samostojen postopek znotraj tega postopka. Na tak postopek se nanaša stališče, da kadar je zoper sklep o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog vložena pritožba, je s sklepom sodišča druge stopnje o njej postopek izterjave sodne takse pravnomočno končan, zato je ob smiselni uporabi prvega odstavka 384. člena ZPP zoper tak sklep dovoljena revizija.

7. Ni mogoče enačiti sklepa izdanega v postopku izterjave sodne takse in sklepa o stroških postopka, ki je izdan potem, ko je tožnik tožbo umaknil, tožena stranka pa zahteva povračilo stroškov postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka. Odločba o teh stroških ne pomeni odločanja v posebnem, samostojnem postopku, zato ni možna anologija s postopkom izterjave sodne takse, za kar se smiselno zavzema tožena stranka. Postopek v tej zadevi ni bil pravnomočno končan s sklepom o stroških postopka, temveč s sklepom o ustavitvi postopka.

8. Predlog se sklicuje tudi na pritrdilno ločeno mnenje k sklepu III Ips 15/2019 vrhovnega sodnika Tomaža Pavčnika, ki opozarja, da spremenjena procesna zakonodaja terja drugačno razlago prvega odstavka 384. člena ZPP, in sicer takšno, da pojem sklepa, s katerim je postopek pravnomočno končan, pomeni sklep, s katerim je bilo na pritožbeni stopnji dokončno odločeno o samostojni materialni pravici in/ali obveznosti stranke.

9. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorne narave. O njem se lahko odloči le v tistem postopku, v katerem so ti stroški nastali. Sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan v smislu določbe prvega odstavka 384. člena ZPP, je tisti sklep, s katerim je sodišče druge stopnje s formalno odločitvijo končalo postopek (npr. sklep o zavrženju prepozne, nepopolne ali nedovoljene pritožbe, sklep o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju in podobno). Med takšne sklepe pa ne spada sklep o pravdnih stroških, ne glede na to, ali je izdan skupaj z odločbo o glavni stvari ali samostojno, kot v tem primeru. Vrhovno sodišče je v Pravnem mnenju občne seje z dne 15. 12. 1998 že zavzelo stališče, da revizija zoper pravnomočno odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena niti takrat, ko tožnik skrči tožbeni zahtevek le na plačilo pravdnih stroškov.

10. Res je sicer, da imata sklep o stroških postopka in sklep izdan v postopku izterjave sodne takse skupno to, da oba pomenita odločitev o denarni obveznosti stranke in sta podlaga za prisilno izterjavo, vendar pa je bistveno, da „postopka“ v zvezi s plačilom stroškov postopka ni možno opredeliti kot samostojnega postopka znotraj pravdnega postopka. Zato sklep Vrhovnega sodišča III Ips 15/2019 z dne 3. 9. 2019 ne more biti podlaga za spremembo sodne prakse glede vprašanja, ali je revizija dovoljena tudi zoper sklep o stroških postopka.

11. Da s sklepom o dopustitvi revizije III DoR 95/2018 z dne 18. 12. 2018 (na njegovi podlagi je bil izdan sklep III Ips 15/2019 z dne 3. 9. 2019) ni prišlo do spremembe ustaljene sodne prakse glede dovoljenosti revizije zoper sklep o stroških postopka, posredno izhaja tudi iz kasnejšega sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 132/2019 z dne 15. 4. 2019 o zavrženju predloga za dopustitev revizije zoper sklep o stroških postopka.

12. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 374. člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo kot nedovoljen.