Labor court has jurisdiction over the director-employee claim but not the lawyer's malpractice claim.

I. Za odločanje v sporu med tožečo stranko in prvo toženko je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

II. Za odločanje v sporu med tožečo stranko in drugo ter tretjo toženko je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

[JEDRO]

Prva toženka (ravnateljica) je imela kot delavka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s tožečo stranko kot delodajalcem. Bili sta torej v razmerju delavec - delodajalec. Iz tega razmerja tožeča stranka tudi vtožuje plačilo odškodnine, saj kot pravno podlago odškodninskega zahtevka navaja tretji odstavek 147. člena OZ. Za opredelitev pristojnosti ni bistveno, če se delovno pravni status prve tožnice prepleta tudi z njenimi nalogami ravnateljice zavoda.

Spora o domnevni škodi, ki naj bi jo tožeči stranki povzročila druga toženka (odvetnica) zaradi nestrokovnega ravnanja v postopku izredne odpovedi, pa ni mogoče opredeliti za individualni delovni spor niti glede na stranki tega spora, saj ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, niti glede na vsebino spora, saj ne gre za spor o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom P 480/2016 z dne 15. 3. 2018 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. Meni, da gre za spor med delodajalcem in delavcem v smislu 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in nadalj., ZDSS-1), zato je za odločanje stvarno pristojno delovno sodišče.

2. Delovno sodišče v Celju je sprožilo spor o pristojnosti. Navaja, da je imela prva toženka pri tožeči stranki dvojni položaj. Statusnopravno je bila ravnateljica vrtca, torej direktorica javnega zavoda in delovnopravno delavka v delovnem razmerju. Iz vsebine zahtevka izhaja, da tožeča stranka vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi jo prva toženka povzročila kot ravnateljica vrtca, torej kot poslovodja zavoda. Odškodninska odgovornost izvira iz njene funkcije ravnatelja zavoda in ne gre za odgovornost delavca v delovnem razmerju. Zato ne gre za individualni delovni spor in je posledično podana pristojnost rednega sodišča. Prav tako ni podana pristojnost delovnega sodišča za odločanje v sporu med tožečo stranko in drugo toženko, ker je med njima obstajalo mandatno razmerje in ne delovno razmerje. Pri tretji toženki je imela zavarovano svojo odgovornost druga toženka, zato tudi ni podana pristojnost delovnega sodišča.

3. Tožeča stranka, ki je javni zavod, s tožbo od toženk zahteva solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nepravilnega ravnanja prve in druge toženke pri sklepanju in odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki tožeče stranke. Prva toženka M.D. je nekdanja ravnateljica tožeče stranke, ki je kot njena zakonita zastopnica dne 7. 1. 2015 pooblastila drugo toženko, odvetnico B. P. R. za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki T.K. Druga toženka ima svojo odgovornost zavarovano pri tretji toženki.

4. Glede na vsebino spornega razmerja gre v tej zadevi za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 le v razmerju med tožečo stranko in prvo toženko. Prva toženka je imela kot delavka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s tožečo stranko kot delodajalcem. Bili sta torej v razmerju delavec - delodajalec. Iz tega razmerja tožeča stranka tudi vtožuje plačilo odškodnine, saj kot pravno podlago odškodninskega zahtevka navaja tretji odstavek 147. člena Obligacijskega Zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ). Za opredelitev pristojnosti ni bistveno, če se delovno pravni status prve tožnice prepleta tudi z njenimi nalogami ravnateljice zavoda.

5. Delovno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje le v tistih sporih, za katere je tako izrecno določeno z zakonom. Obenem velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti. To pomeni, da pristojnost delovnega sodišča za prvo toženko ne pomeni avtomatsko atrakcije pristojnosti v smislu, da je to sodišče pristojno tudi za odločanje o drugi in tretji toženki.

6. Spor med tožečo stranko in drugo toženko ni individualni delovni spor niti glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj druga toženka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Ker za odločanje v tem premoženjskem sporu med tožečo stranko in drugo toženko ni pristojno delovno sodišče, glede na drugi odstavek 5. člena ZDSS-1 ni pristojno niti za odločanje o zahtevku tožeče stranke zoper tretjo toženko, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odgovornost.

7. To pomeni, da delovno sodišče utemeljeno ugovarja svoji pristojnosti glede druge in tretje toženke. Prva toženka je kot zakonita zastopnica tožeče stranke pooblastila drugo toženko kot odvetnico za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spora o domnevni škodi, ki naj bi jo tožeči stranki povzročila druga toženka zaradi nestrokovnega ravnanja v postopku izredne odpovedi, ni mogoče opredeliti za individualni delovni spor niti glede na stranki tega spora, saj ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, niti glede na vsebino spora, saj ne gre za spor o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja. Gre za premoženjski spor, za rešitev katerega je na podlagi 1. člena in prvega odstavka 32. člena ZPP pristojno sodišče splošne pristojnosti. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.