Appeal court partially allowed claim for personal injury damages, increasing non-material compensation from 7,007 to 9,507 EUR.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se znesek 7.007,22 EUR nadomesti z zneskom 9.507,22 EUR, v ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna, poleg že dosojenih stroškov, tožeči stranki povrniti še 427,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 214,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

[JEDRO]

Presoja odmere višine odškodnine za nematerialno škodo

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.007,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2016 dalje in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka) ter toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v višini 1.053,00 EUR, v primeru zamude z zakonski zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče je v okviru svojih dolžnosti iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ugotovilo, da tožnik ni več sposoben biti stranka, saj je dne 5.7.2019 umrl 1 . Navedeno okoliščino pa je treba upoštevati pri nadaljnjem teku postopka 2 . Ker je imel tožnik pooblaščenca, do prekinitve postopka (205. člen ZPP) ni prišlo, saj se postopek nadaljuje z njegovim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP). V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče za pokojnega dr. R. K. uporabljalo izraz tožnik, za dediče po njemu pa izraz tožeča stranka.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki prvostopenjskemu sodišču očita, da je, ko je odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo kršilo načelo individualizacije višine odškodnine, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožba sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo obseg nematerialne škode, vendar meni, da bi bil tožnik glede na obseg prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, sekundarnega strahu in tudi posledic, upravičen do celotne vtoževane odškodnine. Prvostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo, da gre za poškodbe, ki jih je treba razvrstiti med srednje hude poškodbe po Ficherjevi klasifikaciji. V primeru srednje hudih telesnih poškodb priznava sodna praksa med 13 in 18 povprečnih plač. Čeprav se prvostopenjsko sodišče sklicuje na sodbi VS RS II Ips 481/2005, VS RS II Ips 260/2013, je očitno, da teh sodb sploh ni prebralo in se z njima seznanilo. Obe sodbi sta namreč oškodovancu dosodili satisfakcijo v višini več kot 18 povprečnih mesečnih plač. V obravnavani zadevi tako ni moč govoriti o pravični in individualizirani odškodnini, še posebej, ker je stališče prvostopenjskega sodišča, da se oškodovancem v primerljivih primerih prisoja satisfakcija v višini 5-8 povprečnih plač, več kot zmotno. 5-8 plač se prisoja v primerih, ko gre za poškodbe, ki so po Fischerju razvrščene v skupino II. V obravnavanem primeru tako prvostopenjsko sodišče pri določanju satisfakcije ni pravilno upoštevalo vodilne poškodbe iz obravnavanega primera, ki pa je razvrščena med srednje hude primere, kar vse opravičuje višjo odškodnino.

4. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova uničene kolesarske opreme. V zvezi s tem pritožba poudarja, da je sodišču tuje, kdaj je dolžno prisojati odškodnino po prostem preudarku, kot to opredeljuje norma 216. člena ZPP. Sodišče tega načela ni pravilno upoštevalo in je neutemeljeno zavrnilo odškodnino iz tega naslova. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da dosodi višjo odškodnino. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

O višini nepremoženjske škode:

7. Kot pravilno izpostavlja tudi pritožba sta temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Upošteva torej objektivne, materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Za pritožbo ni sporno, da je tožnik v posledici nesreče z dne 20.10.2013 utrpel udarnine na glavi, udarnine na vratu in na prsnem košu, udarnine na desni rami, odrgnine in udarnine na nosu, majhno rano na čelu desno, kar so vse lahke telesne poškodbe druge stopnje. Utrpel je še udarnino desnega stegna in udarnino desne nadlahti, ki sta zelo lahki telesni poškodbi prve stopnje. Utrpel je tudi zvin desnega čeljustnega sklepa, kar je srednje huda telesna poškodba tretje stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik devetkrat izpostavljen žarčenju, imel je eno CT preiskavo, 11 krat je bil na različnih zdravniških pregledih, dva dni je bil hospitaliziran, en teden ni smel opravljati težjih fizičnih del, prejel je dve injekciji zaščite proti tetanusu, dva dni je prejemal tekočino in hranljive snovi neposredno v ožilje, deset dni kumulativno je trpel hude telesne bolečine, dva dni kumulativno je trpel srednje hude bolečine in 14 dni kumulativno lahke telesne bolečine. Delovno nezmožen je bil do konca novembra 2013, s 1.12.2013 pa je pričel delati po 4 ure, in sicer do 6.12.2013, ko je pričel delati s polnim delovnim časom.

Na račun odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče priznalo odškodnino v višini 3.500,00 EUR (zahtevanih je bilo 5.000,00 EUR), kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna odškodnina in je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo okoliščine na strani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirjev, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, dosodilo pravično odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno upoštevalo obe zgoraj citirani načeli tudi pri odmeri odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Prisojena odškodnina za strah v višini 1.200,00 EUR (zahtevanih je bilo 1.500,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR (zahtevanih je bilo 1.500,00 EUR) je po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerna.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obravnavana nesreča tožniku pustila trajne posledice v anatomskem in v funkcionalnem smislu, saj je pri tožniku ugotovilo, da ima iztegnjene vezi okoli desnega čeljustnega sklepa z drobnimi brazgotinami, v teh vezeh pa zmanjšano možnost odpiranja ust, nepravilno premikanje desne glave spodnje čeljusti v desni fossi mandibularis in zmanjšano gibljivost desne rame za 5% ob zmanjšanju grobe moči za 10%. Ugotovilo je, da bo zaradi poškodbe desnega čeljustnega sklepa tožniku v tem delu vse življenje preskakovalo, da ne bo mogel odpirati ust do kraja in ne bo zmožen gristi zelo trde hrane, in da bo oviran tudi pri dolgotrajnem govorjenju. Ker vse navedeno tožnika moti pri vsakdanjih opravilih, saj je univerzitetni učitelj, je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da gre za omejitev pomembnega dela tožnikovega življenja. Presodilo je, da je zaradi duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v višini 4.000,00 EUR (zahtevanih je bilo 6.000,00 EUR). V tem delu je treba pritrditi pritožbi, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo načela individualizacije odškodnine. Upoštevaje okoliščine na strani tožnika (seveda takšne kot so obstajale ob zaključku glavne obravnave 3 ) ter na drugi strani odškodnine, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa, je odškodnina za to obliko škode nekoliko prenizka. Prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da gre za pomembno omejitev tožnikovega poklicnega, pa tudi zasebnega življenja. Pritožbeno sodišče je zato odškodnino iz tega naslova zvišalo na zahtevanih 6.000,00 EUR.

9. Primerna skupna odškodnina za nematerialno škodo tako znaša 11.200,00 EUR, (3.500,00 EUR + 1.200,00 EUR + 6.000,00 EUR + 500,00 EUR), kar predstavlja cca 10 povprečnih plač v RS in je tako pravilno umeščena v objektivne okvire dosojenih odškodnin. Ker je tožena stranka v decembru 2016 plačala nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v revaloriziranem znesku na dan izdaje prvostopenjske sodbe znašala 2.046,00 EUR 4 , je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati še razliko v znesku 9.154,00 EUR.

O višini odškodnine za uničeno kolesarsko opremo:

10. Pritožba neutemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova uničene kolesarske opreme. Na račun odškodnine zaradi uničene kolesarske opreme je tožena stranka tožniku v decembru 2016 že plačala 264,39 EUR in v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bila škoda obračunana z upoštevanjem 50% amortizacije. Glede na navedeno je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z dejansko vrednostjo uničenih oblačil, ki ga tožeča stranka, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, ni zmogla. Navajala je le, da so odbitki, ki jih je toženka izvedla, povsem neutemeljeni, ker tako kolo kot oprema niso bili rabljeni niti eno celo sezono 5 . Sojenje po prostem preudarku ne temelji na golem ugibanju, kar pomeni, da stranke v sporu niso razbremenjene dolžnosti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in predložijo potrebne dokaze.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka torej dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v skupnem znesku 9.507,22 EUR (9.154,00 EUR na račun nematerialne škode in 353,22 EUR 6 na račun materialne škode). Glede na vse zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

12. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je spremenilo tudi stroškovno odločbo, v spremenjeni sodbi je namreč uspeh tožeče stranke 50% in ne zgolj 36%. Upoštevaje višino stroškov, ki jih je za tožečo stranko ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je toženka na račun stroškov dolžna tožeči stranki plačati 1.480,00 EUR oziroma poleg že dosojenih 1.053,00 EUR še 427,00 EUR.

13. Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, je upravičena tudi do delne povrnitve stroškov, ki jih je imela v pritožbenem postopku. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 741,00 EUR (300,00 EUR za sestavo pritožbe, 66,00 EUR na račun DDV ter 375,00 EUR na račun takse za pritožbo). Glede na 29 % uspeh (zahtevala še 8.627,00 EUR in uspela za 2.500,00 EUR) je na račun stroškov pritožbenega postopka upravičena do zneska 214,89 EUR.

1 Pooblaščenec tožeče stranke je dne 5.9.2019 pritožbeno sodišče obvestil, da je tožnik dr. R. K. zaradi posledic srčnega infarkta umrl dne 5.7.2019.

2 Galič V.: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, I. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, stran 349.

3 Sodišče pa izda sodbo glede na dejansko stanje, kakršno obstoji ob zaključku glavne obravnave. Sodišče sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih. Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe torej sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave.

4 glej 25. točko razlogov izpodbijane sodbe

5 glej navedbe v vlogi tožeče stranke z dne 10.10.2018 na listovni številki 35 spisa

6 glej 25. točko razloga izpodbijane sodbe