Appeal dismissed for failure to substantiate procedural violations in small value civil proceedings. The court upheld the first instance judgment regarding a commercial dispute. The defendant failed to prove procedural errors or payment delays. The court ruled that the plaintiff's delivery was accepted by default. The appeal was rejected due to lack of concrete evidence. The decision confirms the validity of the first instance ruling. The case involved a small value commercial contract dispute. The court applied the rules of small value proceedings. The appeal was found to be unfounded. The judgment stands as final and binding. The parties bear their own litigation costs.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka ni trdila, da je morebitne napake grajala v zakonskem roku. Zato je treba šteti, da je dobavo blaga oziroma delo potrdila.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12338/2017 z dne 17. 2. 2017 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da uveljavljala vse dovoljene pritožbene razloge, zlasti pa absolutno bistveno kršitev določbo pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotno ugotovitev dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritoži ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, pritožbene stroške pa upošteva kot nadaljnje pravdne stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, stroške odgovora na pritožbo pa naj upošteva kot nadaljnje stroške postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila blago in opravo storitev. Tožeča stranka je naročene storitve opravila oziroma naročeno blago dostavila 30. 6. 2016, 8. 7. 2016, 19. 7. 2016 in 20. 8. 2016. Nato pa je toženi stranki izstavila vtoževane račune, ki jih tožena stranka ni plačala.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta pravdni stranki za dobavo blaga sklenili prodajno pogodbo (435. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), za opravo storitev pa podjemno pogodbo (619. člen OZ). Ocenilo je, da so bile navedbe tožene stranke o tem, po kakšnih korakih načeloma posluje, podane le na splošni ravni. Zato je štelo, da ni prerekala, da je pri tožeči stranki naročila blago in storitve po vtoževanih računih in da je tožeča stranka te storitve opravila oziroma blago dobavila. Ker je tožena stranka tudi višini tožbenega zahtevka nasprotovala le pavšalno, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Glede nedovoljenih pritožbenih razlogov

8. Tožena stranka je s pritožbeno navedbo, da ne drži, da je podala le pavšalni ugovor, sodišču prve stopnje (smiselno) očitala kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. Uveljavljala je torej pritožbeni razlog relativno bistvene kršitve določb pravnega postopka (prvi odstavek 339. člen ZPP), ki pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. Zato ne more biti predmet pritožbene obravnave.

9. S pritožbenimi navedbami, s katerimi je izpodbijala dejansko stanje, da je naročeno blago prejela oziroma da so bile storitve opravljene, je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato tudi te pritožbene navedbe ne morejo biti predmet pritožbene obravnave.

10. Zgolj v pojasnilo pritožnici, ki je vztrajala, da tožeča stranka ni dokazala (1) naročila in (2) da je storitev izvedla oziroma da je material dobavila, pa pritožbeno sodišče dodaja, da neprerekanih dejstev na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati. Stranka, ki torej določenega dejstva ne prereka, ne more od nasprotne stranke zahtevati, da to (neprerekano) dejstvo dokazuje. Pri tem pa se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da so bile tožničine navedbe zgolj pavšalne. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2017 natančno in konkretno navedla plačilo katerih del zahteva oziroma plačilo katerega blaga zahteva. Poleg tega je navedla tudi kje in kdaj je storitve izvedla oziroma blago dobavila.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka

11. Pritožnica je sodišču prve stopnje očitala, da ni izvedlo naroka z zaslišanjem predlaganih prič. Zato je v pritožbi zahtevala ponovno obravnavo z zaslišanjem prič tožeče stranke in z zaslišanjem priče A. A., ki ga je predlagala sama.

12. Ni povsem jasno, ali je tožena stranka s to pritožbeno navedbo grajala neizvedbo dokazov ali neizvedbo naroka za glavno obravnavo. Če je grajala neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. A. in prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, 1 je uveljavljala relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Torej v tem postopku nedovoljen pritožbeni razlog. Ta kršitev sicer lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tožena stranka te kršitve, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ni argumentirano uveljavljala.

13. Če pa je tožena stranka grajala odločitev sodišča prve stopnje zato, ker je sprejelo odločitev brez opravljenega naroka, je smiselno uveljavljala kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so obstajali pogoji za odločitev brez razpisa naroka za glavno obravnavo po drugem odstavku 454. člena ZPP, po katerem lahko sodišče brez razpisa naroka izda odločbo, (1) če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in (2) če nobena pravdna stranka izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala. Pritožnica v pritožbi ni trdila, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedbo naroka izrecno zahtevala, niti da o spornem dejanskem stanju ni bilo mogoče odločiti na podlagi listinskih dokazov. Niti prvega niti drugega pa tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato ta kršitev ni podana.

14. Pritožnica je uveljavljala tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa te kršitve ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče, ki na to kršitev sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, pa ugotavlja, da ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in da so ti razlogi skladni sami s sabo in z izrekom sodbe.

15. Pritožba tudi ni konkretizirala očitka o obstoju absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče, ki na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, tega pritožbenega očitka sploh ne more preizkusiti.

Odgovor na pritožbeni očitek, da terjatev še ni zapadla v plačilo

16. Zmotno je pritožbeno stališče, da vtoževani računi še niso zapadli in da tožena stranka ni prišla v zamudo s plačilom, ker tožeča stranka storitev in dobav ni pregledala in uskladila s toženo stranko, tožena stranka pa jih ni potrdila. Kupec sicer res ni dolžan plačati kupnine, preden nima možnosti, da stvar pregleda (455. člen OZ). Tudi naročnik pri podjemni pogodbi ni dolžen izplačati plačila, preden ni pregledal izvršenega dela in ga potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ). Vendar pa niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje (niti iz trditvene podlage tožene stranke) ne izhaja, da tožena stranka ni imela možnosti, da bi dobavljeno blago oziroma opravljene storitve pregledala. Zakaj bi morala pri pregledu in uskladitvi sodelovati tožeča stranka, pa tožena stranka ni pojasnila. Sklicevala se je le na svojo splošno poslovno prakso, torej po kakšnih korakih sama posluje. Ni pa zatrjevala, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da terjatev zapade v plačilo šele, ko bosta skupaj pregledali in uskladili opravljene dobave oziroma storitve. Ker pa tožena stranka tudi ni trdila, da je morebitne napake grajala v zakonskem roku, je treba šteti, da je dobavo oziroma delo potrdila. 2 Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ugovori tožene stranke, ki se nanašajo na pomanjkljivost pri opravi obračunov, pregledu in prevzemu del, nimajo posebnega pomena, torej da niso pravno odločilni.

Sklepno

17. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločitev. 3 Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tožena stranka se v nobenem primeru ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Dokazni predlog tožeče stranke namreč ne vključuje tudi dokaznega predloga tožene stranke.

2 Prim. tudi VSM sodba I Cpg 419/2016 z dne 10. 11. 2016.

3 Tožena stranka se je na stroške pritožila zgolj posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.