Appeal dismissed; pensioner missed 60-day review deadline per Constitutional Court ruling due to expired 10-year limitation.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

V točki 19 in 20 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 izhaja, da je 60-dnevni rok določen tako za toženo stranko, kot tudi za zavarovance oziroma uživalce pravic. Prekoračitev roka ima za posledico, da zavarovanec oziroma uživalec pokojnine ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Na drugi strani pa je toženec bil dolžan v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 12. 12. 2017 in odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 30. 3. 2018, ter da se tožnici ponovno odmeri sorazmerni del starostne pokojnine od 12. 5. 2017 dalje. Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, zlasti odločbe US RS U-I-239/14 z dne 26. 3. 2015. Vztraja, da v izpodbijani sodbi ni pravilno tolmačena določba 4. člena ustavne odločbe št. U-I-239/14 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče je v citirani določbi določilo, da zavod odmeri pokojnino po prvem odstavku 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pokojnine.

Ustavno pravilno in zakonito bi bilo, da bi zavod po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino, ko je ugotovil, da je tožnica upravičena do ponovne odmere pokojnine. Le s takim ravnanjem bi zavod izpolnil zahteve, ki mu jih je naložila konkretna ustavna odločba. Kakršnokoli drugačno ravnanje pomeni ustavno kršitev enakosti za upravičenko. Ne ustavno in neenako bi bilo, če dovolimo dosedanjo prakso, da je upravičenka za svoje opustitve po konkretni ustavni odločbi kaznovana za izgubo svojih pravic. Meni, da bi zavod moral razveljaviti sporno odločbo na podlagi odločbe ustavnega sodišča z dnem 26. 3. 2015 in tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 1. 7. 2015 dalje z upoštevanjem v pokojninsko osnovo tudi plače in prispevke vplačane z delnicami notranjega odkupa.

Zavod tega ni naredil, čeprav mu to nalaga ustavna odločba brez omejitev, če v postopku izrednega pravnega sredstva izve za tako dejstvo. Glede na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v 4. točki odločbe z dne 26. 3. 2015 zavod lahko izda novo odmerno odločbo po izteku tega roka, s katerim je bila pokojnina odmerjena tudi z uporabo protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Pri tem ustavno sodišče ne razlikuje postopkov odločanja po uradni dolžnosti o postopku odločanja na podlagi zahteve zavezanca.

Prav to dejstvo dopušča edino pravilno razlago 4. točke odločbe v smeri, da je za vse zavezance, katerim je bila pokojnina odmerjena z uporabo protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, 10-letni rok po 183. členu ZPIZ-2 izključen, ne glede na to, ali je postopek revizije oziroma izrednega pravnega sredstva začet po legalitetnem načelu ali po oficialnem načelu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 30. 3. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopni sklep z dne 12. 12. 2017. S slednjim je toženec zavrgel tožničino zahtevo za ponovno odmero predčasne pokojnine.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, pravočasno vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s citirano odločbo odločilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Hkrati je odločilo, da lahko zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, po podatkih katerih revizija ni bila opravljena, v roku, določenem v 2. točki izreka te odločbe, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je torej s citirano odločbo zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, pri katerih revizija podatkov o plačah ni bila opravljena omogočilo, da lahko v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije.

7. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena 30. 4. 2015 tako, da se je rok 60 dni iztekel 29. 6. 2015. Zahteve, ki so vložene po tem roku oziroma datumu, so vložene prepozno. Ker gre pri tožnici za prav takšen primer, saj je tožnica zahtevo za revizijo podatkov o plačah in za ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije, vložila 28. 11. 2017, to je nedvomno po izteku 60-dnevnega roka po objavi ustavne odločbe Republike Slovenije v Uradnem listu Republike Slovenije. Toženec je takšno zahtevo pravilno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), zavrgel.

8. Po preteku roka 60 dni je prenehala pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo podatkov o plačah in ponovno odmero pokojnine. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je za te roke značilno, da z njihovim potekom preneha pravica.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo tudi to, da je rok, ki ga je Ustavno sodišče RS določilo v obravnavani odločbi z dne 26. 3. 2015, določen predvsem v korist tistih uživalcev pokojnine, pri katerih je od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine preteklo že več kot 10 let. Prav ti zavarovanci, med katere sodi tudi tožnica, v nasprotnem primeru na podlagi določbe 183. člena ZPIZ-2 ne bi mogli uveljavljati tako imenovane neprave obnove, ki določa rok 10 let od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do predčasne pokojnine z dne 21. 6. 2001 vročena 5. 7. 2001 oziroma odločba o predčasni pokojnini brez zmanjšanja z dne 29. 5. 2006 pa 12. 6. 2006, je na dan 28. 11. 2017, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot 10 let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave Ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo podatkov o plačah in ponovno odmero pokojnine. Ker podjetje A. d. d., pri katerem je bila tožnica zaposlena od 9. 5. 1968 do 31. 12. 1996, ni navedeno v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani toženca pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.

10. Na podlagi vsega navedenega je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana dokončna odločba in sklep toženca pravilna in zakonita. Pritožba neutemeljeno in brez podlage vztraja, da je sodišče nepravilno tolmačilo 4. člen ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015 in da ni določen nikakršen rok za ponovno odmero pokojnine. V točki 19 in 20 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da je 60-dnevni rok določen tako za toženo stranko, kot tudi za zavarovance oziroma uživalce pravic. Prekoračitev roka ima za posledico, da zavarovanec oziroma uživalec pokojnine ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Na drugi strani pa je toženec bil dolžan v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za primer, kot je urejen v 3. točki izreka, torej, ko revizija podatkov ni bila opravljena.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.