Court partially allows appeal by crediting pre-trial detention time to a suspended sentence under Criminal Code provisions.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially overturned the first-instance judgment regarding the defendant's sentence, ordering the inclusion of pre-trial detention time into the final penalty. While the court rejected the defense's request to downgrade the punishment to a conditional sentence due to the defendant's prior record and lack of rehabilitation, it found a procedural error in how detention time was calculated. Consequently, the court credited the defendant's time spent in pre-trial detention in Germany and Slovenia to the five-month prison sentence.
Legislator headnote
AI generated15. člen KZ-1; 56. člen KZ-1; 6. točka 372. člena ZKP: The court must credit time served in pre-trial detention to the final sentence upon finding a violation of detention calculation rules, even if the type or severity of the main penalty remains unchanged.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega E.H. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu po 15. členu in prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu od 19. 12. 2018 do 27. 3. 2019.
II. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
- vštevanje pripora
- 15. in 56. člen KZ-1
- 6. točka 372. člena ZKP
[OBRAZLOŽITEV]
1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega E.H. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1 in mu po prvem odstavku 213. člena KZ-1 izreklo kazen pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani in ustrezno sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.
2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo.
3. Pritožba zagovornika ni utemeljena, višje sodišče pa je ob njenem reševanju po uradni dolžnosti ugotovilo, da je potrebna delna sprememba sodbe v obdolženčevo korist.
4. Zagovornik navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki govorijo v prid nekoliko nižji oziroma drugačni vrsti kazenske sankcije. Obdolženec je bil v Republiki Sloveniji skupaj s svojo družino deložiran, nato pa si je poiskal zaposlitev v Republiki Nemčiji, tam najel stanovanje, se redno zaposlil, da lahko preživlja družino, pri čemer je najmlajši izmed mladoletnih otrok star komaj 2 meseca. Pomaga tudi svojemu ostarelemu očetu, ki prav tako z nizkimi prihodki sedaj živi v Republiki Nemčiji. Obdolženec obljublja, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, da so ga izrečene kazenske sankcije v preteklosti izučile in da zato resocializacija ni več potrebna, saj se je namreč resocializiral že sam. Sodišče naj mu zato izreče pogojno obsodbo z maksimalno preizkusno dobo.
5. Višje sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o izrečeni kazenski sankciji ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist, ne po vrsti izrečene kazenske sankcije in ne po višini odmerjene kazni zapora. Res je sicer, da sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo vseh v pritožbi zagovornika izpostavljenih okoliščin na strani obdolženca, vendar te glede na vse ugotovljene obteževalne okoliščine (da je bil obdolženec že večkrat obsojen za kazniva dejanja zoper premoženje, da ga niti izrečene pogojne obsodbe, niti kazni zapora niso odvrnile od storitve novega kaznivega dejanja, ob tem pa upoštevaje še težo, način izvršitve in okoliščine, v katerih je storil očitano kaznivo dejanje) ne morejo vplivati na kakršnokoli spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca, ne po vrsti in ne po višini. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da bo le prostostna kazen v zadostni meri vplivala na obdolženca, da v prihodnje ne bo več izvrševal kaznivih dejanj, pri čemer je izrečena kazen pet mesecev zapora glede na vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), povsem primerna in pravična in je ni mogoče spreminjati v obdolženčevo korist.
6. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (383. člen ZKP) pa je višje sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca po 6. točki 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje prekršilo določbe o vštevanju pripora. V uvodu izpodbijane sodbe je sicer zapisalo, da je obdolženec v priporu od dne 12. 3. 2019 od 17.10 ure do dne 27. 3. 2019, višje sodišče pa po podatkih kazenskega spisa ugotavlja, da se je obdolženec že od 19. 12. 2018 nahajal v izročitvenem priporu v Republiki Nemčiji vse do predaje slovenskim organom dne 12. 3. 2019 (list. št. 224 v spisu), od tega dne dalje do izreka sodbe dne 27. 3. 2019 pa se je pripor izvrševal v Republiki Sloveniji. Zato je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je obdolžencu na podlagi v izreku citiranih določb KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas, ki ga je prestal v ekstradicijskem priporu v Republiki Nemčiji in nato še v priporu v Republiki Sloveniji na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 29695/2017 z dne 9. 11. 2018, kot je navedeno v izreku te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).
7. Ker je višje sodišče delno odločilo v obdolženčevo korist, taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).