Appeal dismissed; court allows pension recipient to choose between old-age and disability pensions if both conditions were met. Appeal dismissed; court allows pension recipient to choose between old-age and disability pensions if both conditions were met.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 142,74 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Tudi v primeru, ko gre za izbiro med starostno pokojnino in pa invalidsko pokojnino ne more biti odločilno vprašanje, ali to izbiro uveljavlja zavarovanec ali pa uživalec pravice. V praksi namreč lahko pride do situacije, da se šele naknadno ugotovi, da so bili že v času, ko je bila priznana pravica do starostne pokojnine izpolnjeni tudi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V takem primeru pa je potrebno tudi uživalcu pokojnine omogočiti izbiro med temi pokojninami, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve enakosti pred zakonom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2017 in št. ... z dne 14. 9. 2017 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 240,23 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo od 30. 7. 2009 dalje in da je bila tudi uživalka nadomestila za invalidnost od 24. 4. 2010 dalje. S starostno upokojitvijo pa ji je navedeno upravičenje prenehalo. Tožnica še kot zavarovanka in delovni invalid III. kategorije invalidnosti ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Od 15. 8. 2014 dalje pa je uživalka starostne pokojnine. To pa pomeni, da je po mnenju tožene stranke izgubila pravico zahtevati oceno njene delovne zmožnosti in pravico do invalidske pokojnine. Pravice iz invalidskega zavarovanja in s tem tudi pravica do invalidske pokojnine, so vezane na določen status zavarovanca, zato za njih veljajo posebna pravila. Dejstvo je, da je tožnica uživalka starostne pokojnine, kar pomeni, da ni več zavarovanka, ki bi bila s svojo delovno zmožnostjo lahko prisotna na trgu delovne sile. Kot uživalka starostne pokojnine pa ima tudi že zagotovljeno materialnopravno varnost.

Zato je nerazumno, da bi bilo mogoče pri tožnici naknadno ugotavljati invalidnost oziroma zmanjšano delazmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ocena delazmožnosti je mogoča le za zavarovance. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do absurdne situacije, ko bi bila pri tožnici, uživalki pokojnine, v novem postopku ugotovljena oziroma potrjena zgolj zmanjšana delazmožnost. Kot taka pa tožnica zaradi uživanja pokojnine ne bi mogla biti prisotna na trgu delovne sile. S priznanjem pravice do starostne pokojnine je tožnica že opravila "izbiro" med starostno pokojnino in invalidsko pokojnino.

V zvezi s sklicevanjem sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009 pa tožena stranka navaja, da gre tu za povsem drugačen primer. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je omogočilo tožnici, kot uživalki starostne pokojnine, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja in posledično opravi tudi izbiro med starostno pokojnino in morebitno invalidsko pokojnino na podlagi iste zavarovalne dobe. Posledično je tudi nepravilna odločitev glede povrnitve stroškov postopka.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da četrti odstavek 109. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) 1 ne izključuje izbire v primeru, da zavarovanec najprej dopolni pogoje za eno pokojnino in kasneje še za drugo pokojnino. Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do starostne pokojnine, ne pomeni, da se je odrekla uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kamor sodi tudi pravica do invalidske pokojnine. V zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da je tožnica uživalka starostne pokojnine, ne pa več zavarovanka, tožnica opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, iz katere izhaja, da stališče, po katerem naj bi lahko med pokojninami izbiral le zavarovanec, ne pa tudi uživalec pokojnine, ne zagotavlja enakosti pred zakonom. Tožnica opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi št. VIII Ips 162/2017, po katerem zavarovanec, ko izpolni pogoje za dve ali več pokojnin, lahko izbira med njimi. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) 2 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 9. 2017. Z navedeno odločbo je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjena in sicer ob razlogovanju, da je tožnica že uživalka starostne pokojnine in ne zavarovanka, zaradi česar nima izbirne pravice po 109. členu ZPIZ-2.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 19. 4. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, to je izmenično stoječe in sedeče delo, brez dolgotrajne prisilne drže, brez premeščanja bremen, težjih od 5 kg, s polnim delovnim časom od 30. 7. 2009 dalje. Tožnica je kasneje uveljavljala priznanje novih pravic, vendar pa je bila njena zahteva z odločbo št. ... z dne 16. 12. 2011 zavrnjena. Tožnici je bila priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost po odločbi z dne 19. 4. 2010. Z odločbo št. ... z dne 25. 7. 2014 je bila tožnici priznana starostna pokojnina v višini 365,71 EUR na mesec od 15. 8. 2014 dalje. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. Tožnica je nato 12. 7. 2017 preko osebnega zdravnika vložila zahtevo za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Ker je tožnici že priznana pravica do starostne pokojnine, se v tem primeru odpira vprašanje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za izbiro med pokojninami iz obveznega zavarovanja. ZPIZ-2 v prvem odstavku 109. člena določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, razen če ta zakon določa drugače. V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti izpolnjuje pogoje za invalidsko pokojnino in pogoje za starostno oziroma predčasno pokojnino, do pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti uveljavi po svoji izbiri pravico do invalidske pokojnine ali pravico do starostne oziroma predčasne pokojnine.

9. Navedeni člen govori o zavarovancu, dejstvo pa je, da je tožnica že uživalka pravice do starostne pokojnine. Vendar pa omenjeno za odločitev ni bistveno. Glede tega vprašanja je svoje stališče namreč že zavzelo tudi Ustavno sodišče RS 3 . Ustavno sodišče poudarja, da stališče, po katerem naj bi lahko med pokojninami izbiral le zavarovanec, ne pa tudi uživalec pokojnine, ne zagotavlja enakosti pred zakonom. Res je, da ne gre za identičen primer, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča tudi v primeru, ko gre za izbiro med starostno pokojnino in pa invalidsko pokojnino ne more biti odločilno vprašanje, ali to izbiro uveljavlja zavarovanec ali pa uživalec pravice. V praksi namreč lahko pride do situacije, da se šele naknadno ugotovi, da so bili že v času, ko je bila priznana pravica do starostne pokojnine izpolnjeni tudi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V takem primeru pa je potrebno tudi uživalcu pokojnine omogočiti izbiro med temi pokojninami, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve enakosti pred zakonom.

10. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS 4 izhaja, da pogoji za pridobitev pravic praviloma ne sovpadajo, saj niso izpolnjeni istočasno.

11. V sporni zadevi je tožnica izpolnila pogoje za starostno pokojnino s 15. 8. 2014. Glede na novo zahtevo pa je potrebno ugotoviti, ali je tožnica tedaj izpolnila tudi pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Invalidnost in s tem izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 41. členu ZPIZ-2 ter ostalih pogojev, določenih v ZPIZ-2 je torej potrebno presojati do datuma, ko je tožnica izpolnila tudi pogoje za starostno pokojnino. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ko je bila tožnica že starostno upokojena namreč za samo odločitev niso relevantne, saj tožnica kasneje, torej po pridobitvi pravice do starostne pokojnine ni bila več vključena v zavarovanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi bila pri tožnici lahko ugotovljena le zmanjšana delovna zmožnost, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica uveljavlja le invalidsko pokojnino, ne pa drugih pravic iz invalidskega zavarovanja. Šele v primeru priznanja tako pravice do starostne pokojnine kot pravice do invalidske pokojnine lahko opravi izbiro in se odloči za uživanje ugodnejše pokojnine.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s 155. členom ZPP in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) 5 priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT), nadalje skladno z 12. členom OT 2 % materialnih stroškov, kar znaša 7,50 točke in 22 % DDV. Ker je bila tožnici z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. BPP 264/19 z dne 13. 6. 2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč na pritožbeni stopnji in ker je skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu, odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, je pritožbeno sodišče, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, naložilo toženi stranki, da plača za tožnico na račun sodišča 142,74 EUR, od tega 112,50 EUR za odgovor na pritožbo, to je polovica od zneska 225,00 EUR, 4,50 EUR za materialne stroške in 25,74 EUR za 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3 Glej odločba Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009.

4 Glej VIII Ips 162/2017 z dne 23. 1. 2018.

5 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.