Appeal dismissed; withdrawal after demand for costs requires immediate withdrawal to avoid cost liability. Withdrawal after demand for costs requires immediate withdrawal to avoid cost liability.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

[JEDRO]

V primeru umika tožbe je potrebno glede vprašanja, ali je stranka upravičena do povračila stroškov, uporabiti določbo 158. člena ZPP, kjer je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz sodne prakse izhaja, da se navedena določba uporablja tudi za primer, ko tožena stranka že po vloženi tožbi izpolni svoj zahtevek, tožeča stranka pa tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo iz razloga, ker je tožnik pristopil na narok, pri čemer pa ni predhodno umaknil tožbe. S tako odločitvijo pa se tožnik ne strinja. Nesporno je, da je bila tožba vložena zaradi napačne odločitve tožene stranke in je bila kot taka utemeljena, na kar kaže tudi naknadna sprememba oziroma izdaja nove upravne odločbe. Na razpisan narok sta pristopili obe stranki, vendar če je sodišče štelo, da je narok nepotreben, ker bi tožnik zaradi naknadne izpolnitve zahtevka (že po sami vloženi tožbi) lahko umaknil tožbo že tedaj, bi lahko v skladu s pravili o odmeri pravdnih stroškov tožniku zavrnila priglašene stroške za narok, ne pa tudi za samo tožbo in pripravljalno vlogo, saj sta bili obe potrebni. Sklep v tem delu nima nobene obrazložitve, zato ga tudi ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku prizna in odmeri priglašene stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje skupaj s pritožbenimi stroški, kot so priglašeni.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je bistvena ugotovitev zdravstvene komisije tožene stranke v odločbi z dne 6. 2. 2019, da pri zavarovani osebi zdravljenje še ni zaključeno, zato tudi bolniški stalež še ni bil zaključen. Izbranemu osebnemu zdravniku je zdravniška komisija celo dala navodilo, da mora predlagati ponovno oceno nadaljnje začasne nezmožnosti za delo. Upoštevaje vse navedeno je bila tako tožnikova tožba preuranjena. Nenazadnje pa bi tožnik tožbo lahko umaknil najkasneje tedaj, ko mu je bila vročena odločba imenovanega zdravnika z dne 20. 2. 2019 oziroma tedaj, ko mu je bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo. To pa ni storil, temveč je tožbo umaknil šele na naroku. V tem primeru pa ni upravičen do povrnitve stroškov postopka, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) 1 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

6. Iz dokumentacija v spisu izhaja, da je tožnik 13. 2. 2019 zoper odločbi tožene stranke z dne 8. 1. 2019 in 6. 2. 2019 vložil tožbo. Uveljavljal je, da je v času od 16. 2. 2019 dalje začasno nezmožen za delo (bolezen) in sicer za polni delovni čas. V odgovoru na tožbo, ki je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 18. 3. 2019 je tožena stranka pojasnila, da bolniški stalež s 15. 2. 2019 ni bil zaključen ter da je zato tožba preuranjena. Imenovani zdravnik je dne 20. 2. 2019 tožniku odobril bolniški stalež od 16. 2. 2019 dalje. Kljub podanemu odgovoru na tožbo tožnik ni umaknil tožbe. To je storil šele na naroku 7. 6. 2019.

7. V primeru umika tožbe je potrebno glede vprašanja, ali je stranka upravičena do povračila stroškov, uporabiti določbo 158. člena ZPP, kjer je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz sodne prakse izhaja, da se navedena določba uporablja tudi za primer, ko tožena stranka že po vloženi tožbi izpolni svoj zahtevek, tožeča stranka pa tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

8. V sporni zadevi je bil tožnik o podaljšanju bolniškega staleža obveščen že z odločbo imenovanega zdravnika, ki je bila izdana 20. 2. 2019, najkasneje pa je bil o tem obveščen 18. 3. 2019, ko mu je bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo. Tožnik po prejemu navedenega odgovora tožbe ni umaknil, temveč je to storil šele na naroku 7. 6. 2019.

9. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse 2 je pri presoji pravočasnega umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakšni stroški povezani s postopkom. V predmetni zadevi pa je bil opravljen narok in so s tem v zvezi toženi stranki že zaradi prihoda na obravnavo nastali stroški.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2 Glej sklep Pdp 359/2019 z dne 23. 5. 2019.