Appeal dismissed; extension of seizure payment deadline requires proof of installment plan and creditor consent.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal by a legal representative of a company against a first-instance decision rejecting a request to extend the seizure payment deadline. The appellant argued that standard 15-day deadlines were insufficient for complex credit repayment negotiations and warned of potential account blockades. The court ruled that extending the deadline beyond 15 days is only permissible if the creditor consents to an installment plan and provides proof of the legal conditions for such an extension.
Legislator headnote
AI generatedZKP 503. odst. 2; Extension of the standard 15-day deadline for payment of seized assets is permitted only in justified cases where the court grants an installment plan upon the beneficiary's request, provided the recipient proves the statutory conditions for the extension.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba pooblaščenca pravne osebe V. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Podaljšanje splošnega 15 dnevnega roka je mogoče le v določenih, upravičenih primerih, ko sodišče že ob izreku sodbe ali sklepa na utemeljen predlog upravičenca dovoli obročno odplačevanje, ki pa ne sme biti daljše od dveh let, pa še to zgolj v primerih, ko prejemnik premoženjske koristi zakonski pogoj „upravičenosti primera“ izkaže z ustreznimi dokazili.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog pravne osebe V. d.o.o. za podaljšanje roka vračila odvzete pridobljene koristi z dne 25. 9. 2019 zavrglo.
2. Zoper tak sklep se je pritožil pooblaščenec pravne osebe V. d.o.o. s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi pritožniki izpostavljajo, da so v intenzivnih pogovorih z banko za najem kredita za poplačilo dolgovanega zneska, vendar so takšni postopki dolgotrajni, vsekakor pa trajajo dalj kot 15 dni, kot je rok, ki ga je določilo sodišče za plačilo že navedenega zneska. V kolikor bo zoper pritožnico začet postopek izvršbe in bo prišlo do blokade računa, bi to povzročilo nesorazmerne, negativne posledice tako pri pritožnici, kot pri širši skupnosti.
3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.
4. Kot je pritožnikom v izpodbijanem sklepu obrazložilo že prvostopno sodišče, je v skladu z drugim odstavkom 503. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) glede odvzema premoženjske koristi v upravičenih primerih možno le obročno plačilo premoženjske koristi, podaljšanje splošnega 15 dnevnega roka pa je mogoče le v določenih, upravičenih primerih, ko sodišče že ob izreku sodbe ali sklepa na utemeljen predlog upravičenca dovoli obročno odplačevanje, ki pa ne sme biti daljše od dveh let, pa še to zgolj v primerih, ko prejemnik premoženjske koristi zakonski pogoj „upravičenosti primera“ izkaže z ustreznimi dokazili ali povedano drugače, sodišče bo določilo obročna odplačila in rok odplačila odvzete premoženjske koristi, ki bo daljši od 15 dni samo v primerih, ko bodo obdolženec oziroma drugi prejemniki koristi to zahtevali in za takšno odločitev sodišču ponudili tudi določene dokaze, kot to izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 30762/2012, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi prvostopno sodišče.
5. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.