Appeal dismissed; partial disability allowance payment start date determined by new court ruling validity.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Nove pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti so tožnici priznane s sodbo z dne 9. 5. 2018. Z navedeno sodno odločbo, ki je pravnomočna z dnem 21. 6. 2018, je tožnica še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar z novo pravico do dela na drugem delu s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno od 1. 5. 2016 dalje. O višini in izplačevanju delnega nadomestila je odločal toženi zavod. Z odločbo z dne 18. 9. 2018, ki je predmet tega sodno socialnega spora je delno nadomestilo odmeril v višini 421,08 EUR mesečno in izrekel, da se izplačuje od 21. 6. 2018 dalje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izplačevanje delnega nadomestila od 21. 6. 2018 dalje in ne od 24. 5. 2017, kot neutemeljeno vztraja tožnica, zakonito.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ..., št. dosjeja ... z dne 12. 12. 2018 in iste št. z dne 18. 9. 2018, ugotovitev upravičenosti do delnega nadomestila v znesku 421,08 EUR od 24. 5. 2017 dalje, izplačilo delnega nadomestila v znesku 421,08 EUR od 24. 5. 2017 dalje, ter izplačilo od 24. 5. 2017 do 20. 6. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da tožnica nosi sama stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta upravna akta o pravici do izplačevanja delnega nadomestila 421,08 EUR mesečno od 21. 6. 2018 dalje, pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetniški družbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predloga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

Izpostavlja, da je bila od 24. 8. 2016 dalje brezposelna, da je na zavodu za zaposlovanje prejemala nadomestilo do vključno 23. 5. 2017, od 24. 4. 2017 (verjetno mišljeno od 24. 5. 2017) pa je bila brez pravice do denarnega nadomestila. S sodbo V Ps 1791/2016 z dne 9. 5. 2018 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 7. 4. 2016 dalje in ji je bila od 1. 5. 2016 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s polovico delovnega časa in pravica do delnega nadomestila. Delno nadomestilo ji pripada od 24. 5. 2017 in ne šele od 21. 6. 2018, kot je priznano v predsodnem postopku glede na datum pravnomočnosti sodbe. Sklicuje se na sodbo Psp 254/2017 z dne 31. 8. 2017 v kateri je zavzeto stališče, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju nadomestila za brezposelnost. Ker ji je bila v sodnem postopku priznana pravica do delnega nadomestila v skladu s 122. in 123. členom ZPIZ-2, je potrebno denarno dajatev izplačati za nazaj. Izvršljivost sodbe ne pomeni, da je šele od tedaj pridobila pravico do izplačevanja. Po izdaji sodbe V Ps 1791/2016 naj bi odpadla podlaga iz pravnomočne odločbe z dne 9. 8. 2017 o delnem nadomestilu za dve uri od 24. 5. 2017 dalje. Čeprav je z odločbo z dne 22. 8. 2018 poseženo v pravnomočno odločbo z dne 9. 8. 2017 in izrečeno, da pravica preneha z 20. 6. 2018, ni imela pravnega interesa za pritožbo zoper takšno odločitev, temveč le zoper izpodbijano odločbo, ker je pravica priznana šele od 21. 6. 2018 dalje. Ni uporabljiva sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, saj so bile osebe v navedenih zadevah obvezno zavarovane, sama pa je bila od 24. 5. 2017 brez zavarovanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. V zadevi gre za spor o izplačevanju delnega nadomestila od drugačnega datuma, kot je odločeno v predsodnem upravnem postopku. Gre za izpodbojno tožbo zoper odločbi z dne 12. 12. 2018 in z dne 18. 9. 2018 priznanem delnem nadomestilu v znesku 421,08 EUR mesečno od 21. 6. 2018 dalje.

6. Pri presoji zakonitosti upravnih odločb o izplačevanju delnega nadomestila je potrebno izhajati iz 122. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 2 (ZPIZ-2). Ta določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza preostali delovni zmožnosti (1. odst.). Če je nadomestilo odmerjeno po 3. alineji 3. odstavka 86. člena ZPIZ-2, se izplačuje od prvega naslednjega dne po izteku pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, priznane po predpisih o urejanju trga dela (4. odst.). Vendar v okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjeno nobeno od citiranih zakonskih dejanskih stanj. Ni dvoma, da pritožnica sploh ni začela delati s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, niti ob izteku uživanja nadomestila za brezposelnost z dnem 24. 5. 2017 še ni imela priznanih novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vključno s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

7. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu določno izhaja, da je bila tožnica v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, razvrščena od 1. 4. 2014 dalje in da ji je bila tedaj kot zaposleni osebi 3 priznana pravica do delnega nadomestila od 16. 5. 2014 dalje. Dne 24. 7. 2016 ji je prenehalo delovno razmerje, zato je bila od 25. 7. 2016 do 23. 5. 2017 uživalka denarnega nadomestila za brezposelnost. Po prenehanju uživanja nadomestila za brezposelnost ji je bilo ponovno (z odločbo z dne 9. 8. 2017) priznano delno nadomestilo za krajši delovni čas 6 ur dnevno v višini 202,81 EUR na mesec od 24. 5. 2017 dalje, ki se je izplačevalo do 22. 8. 2018, ko je bilo izplačevanje ustavljeno 4 (priloga A/10).

8. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti so tožnici priznane s sodbo V Ps 1791/2016 z dne 9. 5. 2018. Z navedeno sodno odločbo, ki je pravnomočna z dnem 21. 6. 2018, je tožnica še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar z novo pravico do dela na drugem delu s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno od 1. 5. 2016 dalje. O višini in izplačevanju delnega nadomestila je odločal toženi zavod. Z odločbo z dne 18. 9. 2018, ki je predmet tega sodno socialnega spora je delno nadomestilo odmeril v višini 421,08 EUR mesečno in izrekel, da se izplačuje od 21. 6. 2018 dalje.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izplačevanje delnega nadomestila od 21. 6. 2018 dalje in ne od 24. 5. 2017, kot neutemeljeno vztraja tožnica, povsem zakonito. Pred pravnomočnostjo sodbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno ni podlage izplačevanju 421, 08 EUR mesečno, saj ni bil, niti ni mogel biti izpolnjen dejanski stan iz 4. odst. 122. člena ZPIZ-2. Sicer je bila tožnica od prenehanja prejemanja nadomestila za brezposelnost (dne 24. 5. 2017) do 20. 6. 2018 uživalka pravnomočno priznanega delnega nadomestila v višini 202,81 EUR mesečno, kar pravno ni nepomembno, kot z zatrjevanjem neobstoja pravnega interesa za pritožbo zoper odločbo z dne 9. 8. 2017 zmotno navaja v pritožbi.

10. Ker je glede na predhodno obrazloženo zahtevek na odpravo odločb z dne 12. 12. 2018 in 18. 9. 2018 na podlagi 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 5 (ZDSS-1) z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen in posledično tudi izplačevanje delnega nadomestila po 421,08 EUR mesečno od 24. 5. 2017 do 20. 6. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožba ne more biti uspešna. Preostala izvajanja tožnice, vključno s sklicevanjem na sodno prakso oz. judikat 6 , v katerem ne gre za enako dejansko stanje kot v obravnavanem primeru, za rešitev zadeve pravno niso relevantna. Na podlagi 353. člena ZPP je zato potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

3 Z odločbo z dne 2. 7. 2014.

4 Z odločbo z dne 22. 8. 2018

5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

6 Npr. sodbo opr. št. Psp 254/2017 z dne 31. 8. 2017