Supreme Court quashes lower court ruling on procedural error regarding service of summons to legal representative.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 288/2017-15 z dne 29. 5. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

[JEDRO]

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno pritrdilo tožbenemu stališču, da vročitev poziva PIC ni bila pravilna. Vendar za sklepanje, da tožnik obravnavanega poziva na predložitev dokazil ni prejel, ne v izpodbijanem sklepu ne v tožbenih trditvah ni imelo podlage. Glede na tožbene navedbe bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je bila vročitev na drug način opravljena in v nadaljevanju presoditi tožbene navedbe v okviru pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 postopek ustaviti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), št. 2142-795/2016/35 (1312-15) z dne 16. 1. 2017 in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. MNZ je s tem sklepom ustavilo postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za družinska člana begunca M. A. zaradi združitve družine, 1 tj. za očeta A. H. in mamo N. A.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je upravni organ postopek ustavil iz razloga po določbi tretjega odstavka 90. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), to je zaradi domneve umaknjene prošnje. Prvostopenjsko sodišče pa je tožbi ugodilo zaradi kršitve pravil postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločitve. Presodilo je, da zaradi neveljavne vročitve poziva PIC, enomesečni rok za predložitev zahtevane dokumentacije ni začel teči.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pravni pouk v sodbi nepravilen in da je pritožba zoper izpodbijano sodbo dovoljena. Nasprotuje stališču upravnega sodišča, na katerem temelji presoja o nezakonitosti sklepa o ustavitvi postopka. Sodišču očita, da je spregledalo 98. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj bi moralo (glede na tožbeno navedbo in tožbi priloženo izjavo tožnikove pooblaščenke) šteti, da je bil poziv vročen tisti dan, ko se je pooblaščenka z njim seznanila. Ker je ustavila postopek skoraj dva meseca po datumu seznanitve tožnikove pooblaščenke s pozivom meni, da sodišče ni imelo razloga za ugoditev tožbi. Sodišču očita bistveno kršitev pravil postopka, ker tožbe ob stališču, da je bil poziv nepravilno vročen, ni zavrglo kot preuranjene tudi tožbe zoper sklep, saj naj bi bil ta vročen na enak način kot poziv.

4. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo "odpravi" in zavrne tožbo, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločitev izdana v postopku izdaje dovoljenja na podlagi združitve družine tujca, ki ima v Sloveniji priznan status begunca, to je glede dovoljenja iz 47. a člena ZTuj-2. Pred novelo ZTuj-2E 2 je tretji odstavek 87. člena ZTuj-2 določal, da je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče tudi zoper odločitve upravnega sodišča, izdane v upravnem sporu v zvezi z odločbami in sklepi, izdanimi na podlagi 47. a člena ZTuj-2. Ni sporno, da o tožnikovi zahtevi do 1. 1. 2018, ko se je začel uporabljati ZTuj-2E (69. člen), ni bilo pravnomočno odločeno. Zato je v konkretni zadevi glede vprašanja dopustnosti pritožbe treba uporabiti določbo ZTuj-2, veljavno pred spremembo, na podlagi katere je pritožba toženke dovoljena. 3

8. Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 določa, da če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka.

9. Pritožnica je štela, da so pogoji za ustavitev postopka po tej določbi izpolnjeni, ker se tožnik ni odzval pozivu, ki ga je vročil PIC, in v postavljenem roku enega meseca ni predložil zahtevanih dokazil niti ni prosil za podaljšanje tega roka. Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo tožbenemu ugovoru o nepravilnosti take vročitve, ker PIC ni bil tožnikov pooblaščenec, poziv pa naj ne bi bil vročen nobenemu izmed tožnikovih pooblaščencev.

10. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, je neutemeljen. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče ob stališču, na katerem temelji izpodbijana sodba, tožbo kot preuranjeno zavreči, ker je bil tudi sklep o ustavitvi postopka vročen PIC kot pravni osebi. Predmet izpodbijane sodbe je upravni akt toženke, ki ga je po določbah ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tožba zoper upravni akt, ki je bil izdan v enostopenjskem upravnem postopku, in zoper katerega je dopustna tožba v upravnem sporu, pa je po naravi stvari lahko samo prepozna, ne more pa biti preuranjena. Vprašanje vročitve upravnega akta bi se tako lahko zastavilo le glede preizkusa pravočasnosti vložitve tožbe zoper ta akt, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo sporno.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji presoji pravilnosti vročanja ni upoštevalo prvega odstavka 98. člena ZUP, ki določa, da se, če se zgodi pomota pri vročitvi, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Tožnik namreč v tožbi ni zatrjeval, da pritožničinega poziva ni dobil, oziroma, da ga ni dobil nobeden izmed njegovih pooblaščencev. Nasprotno, kot utemeljeno opozarja pritožnica, v tožbi je sam navajal, da je poziv na predložitev dokazil prejel po PIC in da je bila njegova pooblaščenka v upravnem postopku o tem pozivu obveščena okoli 18. 11. 2016. Ni torej zatrjeval, da rok za predložitev dokazil ni začel teči. V tožbi je zgolj pojasnjeval, da vročitev po njegovi pooblaščenki ni bila opravljena z vročitvijo PIC (tj. 10. 11. 2016) in zakaj meni, da je enomesečni rok za predložitev dokazil prekratek.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno pritrdilo tožbenemu stališču, da vročitev poziva PIC ni bila pravilna. Vendar za sklepanje, da tožnik obravnavanega poziva na predložitev dokazil ni prejel, ne v izpodbijanem sklepu ne v tožbenih trditvah ni imelo podlage. Glede na tožbene navedbe bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je bila vročitev na drug način opravljena in v nadaljevanju presoditi tožbene navedbe v okviru pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 postopek ustaviti.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 77. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

1 Tožnik s statusom begunca v Republiki Sloveniji je zaprosil za združitev z očetom in mamo.

2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih, Uradni list RS, št. 59/17 z dne 27. 10. 2017.

3 Obširnejšo obrazložitev o dopustnosti pritožbe v teh primerih glej v sodbah I Up 82/2019 z in I Up 95/2019, obe z dne 18. 9. 2019.