Appeal dismissed; first instance court correctly applied material judicial immunity to bar direct suit against a judge.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov.

Ob opozarjanju, da v fazi predhodnega preizkusa tožbe ni mogoče odločati o (ne)sklepčnosti ali (ne)utemeljenosti zahtevka, pritožnik prezre, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo s sklicevanjem na nedovoljenost tožbe in ne na njeno neutemeljenost. Z vsebino tožbe se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le toliko, da je presodilo njeno dopustnost (kajti obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe se presoja na podlagi navedb v tožbi). Ob tem se je sodišče prve stopnje neposredno oprlo na ustavno določbo o materialni sodniški imuniteti (prvi odstavek 134. člena URS) in prepričljivo pojasnilo, zakaj okoliščine konkretnega primera narekujejo uporabo te določbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke zoper drugotoženo stranko.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da v fazi predhodnega preizkusa tožbe ni mogoče odločati o (ne)sklepčnosti ali (ne)utemeljenosti zahtevka, temveč je treba tožbo vročiti v odgovor toženi stranki, kot to nalaga sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 726/2009 in šele po tem odločiti o zavrženju. Pojasnjuje, da je tožbo vložil na podlagi prvega odstavka 131. člena in 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter na podlagi 26. člena Ustave RS. V nadaljevanju navaja nekatera teoretična stališča glede neposredne odškodninske odgovornosti sodnika, na katera se je skliceval že v tožbi. Opozarja, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-689/11 izhaja, da tako procesna imuniteta kot tudi materialna imuniteta nista (človekovi) pravici sodnikov, zaradi česar meni, da ni ovir za vložitev tožbe zoper sodnike. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni namreč presojalo, ali je druga tožena stranka (v nadaljevanju: druga toženka) kršila dano prisego, da bo pri opravljanju svojega poklica spoštovala Ustavo RS in zakone, ter ali je močno oškodovala tožnika s prekoračitvijo pooblastil. Zmotno uporabo materialnega prava sodišču prve stopnje očita tudi pri sklicevanju na sodno prakso, kajti Ustava RS in zakonodaja sta nad njo. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo skrbno pretehtati, za kakšno vrsto kršitev gre, in upoštevati 26. člen Ustave RS. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 2. člena Ustave RS. Stroškov pritožbe ne priglaša.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe zoper drugo toženko (sodnico) s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 134. člena Ustave RS glede absolutno izključene odgovornosti nosilca sodniške funkcije za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču. Pojasnilo je, da je namen te določbe v preprečitvi oviranja sodnikovega dela in v nujno potrebnem varstvu sodnikove neodvisnosti. Upoštevaje razloge sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012 je nato presojalo, ali je v konkretnem primeru vsa sodnici očitana ravnanja, s katerimi naj bi tožniku povzročila škodo, mogoče opredeliti kot "mnenje, dano pri odločanju na sodišču", ter po vpogledu v tožbeni zahtevek in trditveno podlage tožbe prišlo do pritrdilnega odgovora. Kot "mnenje, dano pri odločanju na sodišču" namreč ne gre šteti le končne odločitve, temveč celoto procesnih in materialnopravnih odločitev v posamičnem sodnem postopku. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru vsa drugi toženki očitana nezakonita ravnanja (sprejete odločitve in procesno postopanje v kazenskem postopku) predstavljajo kritiko njenega dela kot nosilke sodne veje oblasti pri izvrševanju njene pristojnosti, je zaključilo, da druge toženke v pravdnem postopku ni mogoče klicati na odgovornost. Materialna sodniška imuniteta namreč pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

5. Ob opozarjanju, da v fazi predhodnega preizkusa tožbe ni mogoče odločati o (ne)sklepčnosti ali (ne)utemeljenosti zahtevka, pritožnik prezre, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo s sklicevanjem na nedovoljenost tožbe in ne na njeno neutemeljenost. Z vsebino tožbe se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le toliko, da je presodilo njeno dopustnost (kajti obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe se presoja na podlagi navedb v tožbi). Ob tem se je sodišče prve stopnje neposredno oprlo na ustavno določbo o materialni sodniški imuniteti (prvi odstavek 134. člena URS) in prepričljivo pojasnilo, zakaj okoliščine konkretnega primera narekujejo uporabo te določbe.

6. Ključni ugotovitvi izpodbijane odločitve, da je vsa drugi toženki očitana ravnanja mogoče opredeliti kot "mnenje, ki ga je dala kot sodnica pri odločanju na sodišču", tožnik v pritožbi ne oporeka. Ravno v tem se njegov primer razlikuje od okoliščin v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012, v kateri je tamkajšnji tožnik opozarjal, da mu sodniki niso povzročili škode le z ravnanji, ki predstavljajo "mnenje, dano pri odločanju na sodišču", temveč z namernimi nezakonitimi ravnanji, kar je narekovalo drugačno postopanje v zadevi.

7. Pritožnik tudi nima prav, ko opozarja, da iz sklepa Ustavnega sodišča RS Up-689/11 z dne 24. 1. 2012 izhaja zaključek, da procesna in materialna sodniška imuniteta ne predstavljata ovire za vložitev tožbe zoper sodnike. Glede materialne sodniške imunitete je v citiranem sklepu posebej poudarjeno ravno obratno - da izključuje tako civilno kot tudi kazensko odgovornost ter predstavlja absolutno oviro za začetek postopka. 1 Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov. 2 Izpodbijana odločitev sledi temu ustavnemu izhodišču, zato ji pritožnik neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Tudi sicer so pritožnikovi očitki glede zmotne uporabe materialnega prava neargumentirani. Zakaj bi bilo treba v konkretnem primeru upoštevati 26. člen URS in s čim konkretno je sodišče prve stopnje prekršilo 2. člen URS, tožnik v pritožbi ne navede. Zato mu gre v zvezi s sklicevanjem na omenjeni ustavni določbi zgolj pojasniti, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012 že zavzelo stališče glede neuporabljivosti 26. člena Ustave RS za neposredno odškodninsko odgovornost sodnika (glej zlasti 31. točko obrazložitve). To stališče pa ne izključuje odškodninske odgovornosti države na podlagi prvega odstavka 26. člena URS, s čimer se zagotavlja načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS (glej 32. točko iste odločbe Vrhovnega sodišča). Navedeno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je tožbo zavrglo le zoper drugo toženko (sodnico), medtem ko je prvi toženki (državi) tožbo vročilo v odgovor, kajti tožba zoper njo ni nedopustna.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena in 366. člen v zvezi s 353. členom ZPP).

1 Izrecno se je Ustavno sodišče RS sicer opredelilo le do vpliva materialne sodniške imunitete na začetek kazenskega postopka, vendar ni najti razlogov, zakaj ne bi isto veljalo tudi za civilni postopek.

2 V konkretnem primeru pride pomen materialne sodniške imunitete še toliko bolj do izraza, saj kazenski postopek, ki je v teku zoper tožnika in v katerem naj bi druga toženka kot sodnica zagrešila več nezakonitosti, glede na navedbe tožnika sploh še ni končan. Če sodišče prve stopnje tožbe zoper drugo toženko ne bi zavrglo kot nedovoljene, bi to lahko imelo negativen vpliv na nadaljnji potek kazenskega postopka (primerjaj razlog za izločitev sodnika iz 6. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)).