Appeal dismissed; temporary order denied as no serious child endangerment proven by applicant.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe kot enega izmed ukrepov za varstvo koristi otrok je resna ogroženost otrok.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na skrčitev stikov med očetom in njegovima hčerama tako, da stiki med očetom in otrokoma potekajo dvakrat na mesec po 2 uri pod nadzorom strokovne osebe CSD (točka I izreka). Nadalje je odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov. Osrednji pritožbeni ugovor je, da je zmotna presoja prvostopnega sodišča o ogroženosti otrok. Nasprotno kot ugotavlja prvostopno sodišče iz poročila psihologinje T. P. in mnenja CSD, Enota, izhaja ogroženost otrok ob stikih z očetom. Tako izvedenka kot pristojni CSD smiselno predlagata, da se stiki med očetom in hčerama izvajajo pod nadzorom strokovne osebe CSD. Nasprotno razlogovanje prvostopnega sodišča je zmotno in protispisno. Da sta otroka ob stikih z očetom ogrožena, pa izhaja tudi iz izkazane čustvene stiske otrok, ki se kaže tudi v agresivnosti do sošolcev. Vse navedeno zaznava in potrjuje tudi mati otrok. Pritožbenemu sodišču zaradi varovanja koristi otrok predlaga, da se pritožbi ugodi in prvostopni sklep spremeni tako, da se predlagani začasni odredbi ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se nasprotni udeleženec zavzema za potrditev prvostopnega sklepa. Navaja, da predlagateljica začasne odredbe z ničemer ni izkazala ogroženosti otrok kot temeljne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe. Sicer pa obe hčerki radi hodita na stike z očetom, kar je tudi izkazal dosedanji postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da so stiki med očetom ter njegovima hčerama A., rojeno 17. 12. 2012 ter B., rojeno 24. 4. 2011, dogovorjeni s sodno poravnavo tako, da potekajo vsak drugi vikend od petka popoldan do nedelje in en dan med tednom popoldne po predhodnem dogovoru ter med počitnicami in prazniki izmenjaje.

6. Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe kot enega izmed ukrepov za varstvo koristi otrok je resna ogroženost otrok 1 . V sodni praksi rednih sodišč in tudi Ustavnega sodišča RS 2 je sprejeto stališče, da imajo začasne odredbe v družinskih zadevah neposredni vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene koristi otrok in interese obeh staršev ter je zato treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. To pa pomeni, da mora predlagatelj začasne odredbe izkazati nujnost izdaje začasne odredbe, ker bi bila sicer resno ogrožena otrokova korist.

7. Prvostopno sodišče je iz navedenih materialnopravnih izhodišč po opravljenem naroku, v katerem je zraven izpovedbe matere in očeta otrok presojalo tudi poročilo psihologinje T. P. (priloga A4) in Mnenje CSD (list. št. 28), povsem pravilno odločilo, da predlagateljica ni izkazala resne ogroženosti otrok kot temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Pri taki presoji je tudi povsem korektno in pravilno presodilo poročilo psihologinje T. P. in tudi mnenje pristojnega CSD, iz katerih izhaja, da je ugotovljena čustvena stiska otrok, ki se pri A. izkazuje v vreščavosti, raztresenosti, pa tudi občasni agresiji, pri B. pa v jokavosti in preobčutljivosti, posledica ločitve staršev, ki ne moreta medsebojno komunicirati brez obtoževanj ter pogrevanja dogodkov iz preteklosti. Prvostopno sodišče ima tako prav, da je čustvena stiska otrok posledica ločitve staršev, ne pa posledica stikov otrok z očetom. To pa pomeni, da zaradi stika z očetom otroka nista ogrožena (iz poročila psihologinje in mnenja CSD izhaja, da imata otroka očeta rada, sta nanj navezana in iščeta očetovo čustveno bližino, pri izvrševanju stikov sta otroka ves čas rada odhajala na stike k očetu in da si le tega še želita) in tako ni podana temeljna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe, to je ogroženost otrok. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

8. Navedene odločitve tudi ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja s sklicevanjem na del poročila psihologinje, v katerem navaja, da dodatno priporoča spremljanje očeta v smislu ustreznosti opravljanja očetovske vloge ter na mnenje CSD, da v danih okoliščinah podpira izdajo začasne odredbe o stikih pod nadzorom, ker iz celotnega poročila psihologinje izhaja, da je v korist otrok, da imata stike z očetom, mnenje CSD, da podpira izdajo začasne odredbe o stikih pod nadzorom pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami CSD in sicer, da otroka želita stike z očetom in da sta rada hodila na stike z očetom. Zraven tega pa iz navedenih poročil nikakor ne izhaja ogroženost otrok zaradi izvajanja stikov z očetom. Nasprotno, tako iz poročila kot mnenja izhaja, da so stiki v korist otrok.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v skladu s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v zvezi z 366. členom in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevane kršitev postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (42. člen ZNP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zaradi narave postopka pridržana za končno odločbo.

1 Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ).

2 Glej odločbo US RS Up-410/01 z dne 14. 2. 2012.