Supreme Court dismisses appeal permission request due to lack of legal interest in administrative dispute.

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

[JEDRO]

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Kadar predlagatelj svojega pravnega položaja, tudi če bi z (dopuščeno) revizijo uspel, ne more (več) izboljšati, pravni interes za revizijo ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12002-37/2016/3 z dne 27. 7. 2016 (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Z izpodbijanim aktom je ministrstvo zavrglo vlogo tožeče stranke za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo v postopku odvzema njunih mladoletnih vnukov očetu ter namestitve v rejniško družino.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da izpodbijana odločitev temelji na v času izdaje veljavni določbi 85. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), po kateri lahko ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, določi za postopek v izvrševanju javnih pooblastil drug center za socialno delo kot tisti, ki je krajevno pristojen, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Sklep iz prejšnjega odstavka izda ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, na predlog stranke, ki je sprožila postopek, ali na predlog centra za socialno delo. Predmetni postopek se ni začel na zahtevo strank, ampak po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa ni upravičen predlagatelj za vložitev predloga za prenos pristojnosti. Tožnici je status stranskega udeleženca (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) v postopku namestitve otrok v rejništvo priznan, vendar ji ta ne daje aktivne legitimacije za vložitev predloga za prenos pristojnosti po 85. členu ZSV. To je imela v času izdaje izpodbijanega sklepa samo stranka, na katere zahtevo se je postopek začel, to pa tožeča stranka ni. Glede na to je ministrstvo takšen predlog tožeče stranke pravilno zavrglo.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) vložila predlog za dopustitev revizije zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje oziroma zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Pomembnost predlaganega vprašanja utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4. Predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Predlagatelj oziroma revident mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovemu predlogu oziroma reviziji pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Revident tako nima pravnega interesa, če se njegov položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati. Enako velja tudi za predlagatelja, ki nima interesa (niti) za predlog za dopustitev revizije, če je že iz njega in priloženih aktov razvidno, da si z uspehom v sicer dopuščeni reviziji ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. 1

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o tožbi predlagateljice zoper sklep, s katerim je bil zavržen predlog tožnikov za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo (v upravnem postopku, ki ga je vodil Center za socialno delo Velenje). Pri tem gre torej za možnost delegacije pristojnosti na podlagi 85. člena ZSV, o čemer se odloči s procesnim sklepom. Ta procesni sklep pa ni niti upravni akt, ki bi pomenil odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (2. člen ZUS-1), niti procesni sklep, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrženju predloga za delegacijo pristojnosti pa ni sklep, s katerim bi bil upravni postopek (za predlagateljico) ustavljen ali končan, prav tako pa seveda tudi ne gre za sklep izdan v zvezi z obnovo postopka. Tako navedenega sklepa sploh ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, česar ne spremeni niti napačen pravni pouk s tožbo izpodbijanega sklepa, ki sicer na to sodno varstvo napotuje.

7. Tudi v primeru, da bi ob uspehu z revizijo Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, bi to lahko vodilo le do zavrženja vložene tožbe predlagateljice. Glede na navedeno tudi morebitni uspeh v reviziji (razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek) ne more pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želela predlagateljica doseči v tem revizijskem postopku.

8. Ker predlagateljica glede na navedeno za obravnavani predlog za dopustitev revizije nima pravnega interesa, ta ni dovoljen, zaradi česar ga je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

1 Primerjaj 5. točko obrazložitve VSRS sklepa II DoR 137/2014 z dne 24. 7. 2014 in 4. točko obrazložitve VSRS sklepa X Ips 340/2013 z dne 9. 1. 2014 ter sklep X DoR 87/2018 z dne 29. 8. 2018.