Supreme Court dismisses appeal against detention extension citing established precedent on concrete circumstances.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno, če sta izpolnjena dva pogoja: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.

V obravnavanem primeru se državno tožilstvo namreč v predlogu za podaljšanje pripora ni sklicevalo le na pravnomočen sklep o odreditvi pripora ter sklep o njegovem podaljšanju, temveč je podalo tudi presojo, da se okoliščine, ki so bile konkretno ugotovljene v prejšnjih pravnomočnih odločbah, niso v ničemer spremenile.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 23238/2019 z dne 20. 8. 2019 zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 23238/2019 z dne 30. 8. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik zaradi, kot navaja v uvodu zahteve, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 20., 22., 23., 25., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da je v obravnavani zadevi podana kršitev določbe 22. člena Ustave, ker predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora ni bil ustrezno obrazložen, da so razlogi o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti pavšalni in nekonkretizirani, da izpodbijani pravnomočni sklep nima ustreznih razlogov o neogibnosti in sorazmernosti odrejenega ukrepa, ter da je bila v obravnavani zadevi kršena določba 25. člena Ustave, ker je pritožbeno sodišče v zvezi z neogibno potrebnostjo pripora v sklepu navedlo razloge, ki jih sklep sodišča prve stopnje ni vseboval. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom, oziroma, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalni sodnici.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je državna tožilka predlog za podaljšanje pripora ustrezno argumentirala, da je sodišče v izpodbijanjem pravnomočnem sklepu natančno presodilo obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in obstoj pripornega razloga, utemeljitev neogibnosti pripora pa sama po sebi vsebuje odgovor, zakaj ni bil odrejen milejši ukrep.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B. 5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v obravnavanem primeru podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določbe 22. člena Ustave, ker predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice ni bil konkretno obrazložen. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je predlog za podaljšanje pripora obrazložen v le dvanajstih vrsticah besedila, na način, da se sklicuje na predhodne pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil pripor zoper obdolženca odrejen in nato podaljšan. Poudarja, da se zaradi tega obdolženec, kot enakovredna stranka v kazenskem postopku, ni mogel izjaviti o predlogu za podaljšanje pripora, sodišče, ki je kljub pomanjkljivi obrazložitvi predloga, pripor podaljšalo, pa je s tem prevzelo funkcijo pregona ter kršilo pravico iz 23. člena Ustave. Zatrjevano kršitev sklene z navedbo, da je podaljšanje pripora v obravnavanem primeru v nasprotju z ustaljeno ustavno sodno prakso, ki trditveno in dokazno breme nalaga državnemu tožilcu.

6. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru dne 19. 8. 2019 (list. št. 1895-1941 spisa) na Okrožno sodišče v Kopru vložilo obtožnico zoper obdolžena G. S. in A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1. V obtožnici je predlagalo, da se pripor zoper obdolženca podaljša iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Predlog je obrazložilo z navedbo, da se okoliščine, ki so bile relevantne za odreditev pripora in so izčrpno utemeljene v sklepu preiskovalne sodnice niso v ničemer spremenile. K temu je Okrožno državno tožilstvo dodalo še, da je razloge, ki so narekovali odreditev pripora, nazadnje upošteval tudi senat, ki je zavrnil pritožbi obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o priporu, poleg tega pa je bil zoper oba obdolženca pripor tudi podaljšan do 21. 8. 2019.

7. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah 1 presodilo, da sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno, če sta izpolnjena dva pogoja: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.

8. V obravnavanem primeru je bil predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici, kljub lakonični obrazložitvi, še vedno dovolj določen, da je obdolženčevi obrambi omogočil, da se o njem izjavi, sodišču pa, da na njegovi podlagi podaljša pripor zoper obdolženca. Državno tožilstvo se namreč v predlogu za podaljšanje pripora ni sklicevalo le na pravnomočen sklep o odreditvi pripora ter sklep o njegovem podaljšanju, temveč je podalo tudi presojo, da se okoliščine, ki so bile konkretno ugotovljene v prejšnjih pravnomočnih odločbah, niso v ničemer spremenile. Sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora sta bila podrobno obrazložena, obdolženec in njegov zagovornik pa sta bila z njima seznanjena, zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da se zaradi pomanjkljive obrazložitve predloga za podaljšanje pripora, obdolženčeva obramba o njem ni mogla izjaviti.

9. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obdolženčeva ponovitvena nevarnosti obrazložena pavšalno, ter da izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje konkretnih razlogov o subjektivnih okoliščinah, iz katerih je mogoče sklepati, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

10. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (8. točka sklepa zunajobravnavanega senata, 9. točka sklepa pritožbenega sodišča) utemeljilo predvsem s težo in nevarnostjo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja pri katerem naj bi šlo za uvoz in nadaljnjo prodajo kar 302,3 kg prepovedane droge heroin, ki bi v maloprodaji dosegla ceno okoli 63.000.000,00 EUR) ter okoliščinami, da naj bi obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja izkazal visoko stopnjo vztrajnosti, iznajdljivosti ter zavzetosti za storitev kaznivega dejanja. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča je pri utemeljitvi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti izrecno poudaril še, da naj bi bil obdolženec ključna oseba pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Taki razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem obdolženčeve ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

11. Obdolženčev zagovornik s trditvami v zahtevi, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni izkazano, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je bil obdolženec ključna oseba, brez katere posla ne bi bilo mogoče izpeljati, ter da ni konkretizirano v čem se kaže obdolženčeva vztrajnost, iznajdljivost in zavzetost, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu neogibnost pripora oziroma njegova nenadomestljivost z milejšim ukrepom in sorazmernost ukrepa, obrazloženi le pavšalno, tako da ni mogoče razbrati, da želenega cilja ni mogoče doseči z blažjimi sredstvi. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah 2 presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (9. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 9. točka sklepa pritožbenega sodišča) presodilo, da je podaljšanje pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zavarovanje življenja in zdravja potencialnih uživalcev prepovedanih drog. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca (obdolžencu se, kot že rečeno, očita uvoz in nadaljnja prodaja kar 302,3 kg izjemno čiste prepovedane droge heroin, pri izvršitvi kaznivega dejanja naj bi izkazal visoko stopnjo vztrajnosti, iznajdljivosti in zavzetosti za izpeljavo prepovedanega posla) in omogočajo razumen sklep, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti drugače kakor z odreditvijo pripora.

13. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je „sodišče druge stopnje obdolženca prikrajšalo za pravico do učinkovitega pravnega sredstva in kršilo njegovo pravico iz 25. člena Ustave,“ ker je neogibnost pripora utemeljilo z navedbo, da naj bi bil obdolženec v krogih, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo prepovedanih drog, znana in zaupanja vredna oseba. Vložnik zahteve poudarja, da sklep zunajobravnavnega senata takšne obrazložitve ne vsebuje.

14. Za presojo neogibnosti odrejenega ukrepa je, upoštevaje izredno visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, navedba pritožbenega sodišča, da naj bi bil obdolženec v krogih, ki se ukvarjajo s trgovino s prepovedanimi drogami znana in zaupanja vredna oseba povsem nerelevantna okoliščina, ki ne vpliva na celovito presojo sodišča, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

C. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

1 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 362/2005 z dne 1. 12. 2005 in XI Ips 24167/2015 z dne 22. 10. 2015.

2 Glej npr. sodbe I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 237/2015 z dne 16. 4. 2015 in XI Ips 16948/2018 z dne 23. 8. 2018.