Supreme Court allows review to ensure constitutional right to statement in tax re-proceedings without new facts.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia partially allowed the applicant's request for review regarding a tax administrative proceeding. The first-instance court dismissed the claim because the tax authority did not gather new facts or evidence in the re-proceeding, and the applicant had already commented on the record in the initial process. The Court ruled that serving a new record is necessary to protect the constitutional right to statement under Article 22 of the Constitution, even when no new evidence is collected, as this procedural safeguard ensures the applicant can comment on the official record before the decision is finalized.
Legislator headnote
AI generatedArticle 22 of the Constitution; Article 140 of the Tax Procedure Act; Article 367.a(1) of the Civil Procedure Act: In tax re-proceedings where no new facts or evidence are gathered, serving a new record is required to safeguard the constitutional right to statement, ensuring the party can comment on the official record despite having commented in the initial proceeding.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora davčni organ v ponovljenem postopku zaradi zagotovitve ustavne pravice do izjave stranki vročiti (nov) zapisnik, tudi če davčni organ v ponovljenem postopku ne ugotavlja novih dejstev in zbira novih dokazov, stranka pa se je o (prejšnjem) zapisniku že izrekla v prvotnem postopku.
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede vprašanja ali mora davčni organ v ponovljenem postopku zaradi zagotovitve ustavne pravice do izjave stranki vročiti (nov) zapisnik, tudi če davčni organ v ponovljenem postopku ne ugotavlja novih dejstev in zbira novih dokazov, stranka pa se je o (prejšnjem) zapisniku že izrekla v prvotnem postopku.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT-0610-268/2010-25 dne 27. 2. 2014, s katero je ta tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2009 dodatno odmeril: premalo plačani DDPO za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 243.312,46 EUR in pripadajoče obresti v znesku 38.878,88 EUR ter obresti v skupnem znesku 7.862,21 EUR od premalo plačanih akontacij DDPO v letu 2009 po tabeli, ki jo navaja (točki I.1 in I.2 izreka). Davčna izguba za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 se na podlagi ugotovitev DIN zmanjša za 160.509,00 EUR in znaša 1.231.661,04 EUR (točka I.3). Davčna izguba za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 se na podlagi ugotovitev DIN zmanjša za 15.577,50 EUR. Znesek nepokrite izgube na dan 31. 12. 2009 znaša 3.856.431,55 EUR (točka I.4 izreka). Davčni organ je ugotovil, da je tožnik 6. 7. 2014 v celoti poravnal davčne obveznosti iz točk I.1 in I.2 izreka te odločbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Tožnik je vložil pritožbo, ki ji je toženka delno ugodila z odločbo, št. DT 499-14-14/2014 z dne 28. 1. 2016, in sicer je odpravila točki I.3 in I.4 izreka izpodbijane odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik je nato vložil tožbo na odpravo točk I.1 in I.2 izreka prvostopenjske odločbe.
2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali je odhodek, ki ga je tožnik izkazal v obračunu DDPO za obravnavano obdobje, izkazan na podlagi računa z dne 31. 3. 2008 v višini 1.040.400,29 EUR, poslovno potreben ali ne. Po presoji sodišča prve stopnje v predmetnem davčnem postopku ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih davčnim organom očita tožnik. Sodišče prve stopnje sicer pritrdi tožniku, da je bil zapisnik DIN, ki je bil izdan 25. 11. 2013 (v ponovljenem davčnem postopku), napačno vročen tožniku namesto stečajnemu upravitelju. Vendar pa navedena kršitev ni vplivala in ni mogla vplivati na tožnikovo možnost, da se v postopku izjavi (140. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) in tudi ne na pravilnost sprejete odločitve. Davčna organa namreč nista ugotavljala novih dejstev in zbirala novih dokazov, temveč sta odločitev sprejela na podlagi že zbranih dejstev in dokazov. Glede slednjih pa se je tožnik že izrekel v prvotnem postopku, kar tudi po presoji sodišča nesporno izhaja iz zapisnika DIN prvotnega postopka in iz obrazložitve davčne odločbe, ki je bila nato odpravljena.
3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Pomembnost predlaganih vprašanj utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in pomenom za razvoj sodne prakse.
4. Predlog je delno utemeljen.
5. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu.
6. Vprašanje je pomembno zaradi varstva ustavne pravice do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije) v ponovljenem davčnem postopku, in sicer v okoliščinah, ko se v ponovljenem postopku niso ugotavljala nova dejstva in zbirali novi dokazi, temveč je bila odločitev organa sprejeta na podlagi že zbranih dejstev in dokazov, glede katerih se je predlagatelj že izrekel v prvotnem postopku. Vročanje zapisnika in možnost dajanja pripomb na zapisnik (v smislu 140. člena ZDavP-2) je eden od načinov zagotavljanja pravice do izjave. Vprašanje je pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse, saj se bo lahko pojavilo tako v davčnih kot tudi v drugih upravnih (nedavčnih) postopkih, o njem pa Vrhovno sodišče še ni odločalo. Predlagateljevemu predlogu za dopustitev revizije je zato v obsegu, ki je določen v izreku tega sklepa, ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Glede preostalih vprašanj pa Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.