Court dismisses VAT recovery claim for tort damages as damages are not taxable transactions under VAT law.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prvi odstavek 13. člena Pravilnika določa, da se od odškodnin ne obračuna in plačuje DDV. V drugem odstavku 13. člena Pravilnik so našteti primeri odškodnin, ki lahko nastanejo pri poslovanju gospodarskih subjektov na trgu. Ugotoviti sicer je, da drugi odstavek 13. člena Pravilnika, ki je podzakonski predpis, ne ureja vseh primerov odškodnin, zato je potrebno pri presoji utemeljenosti zahtevka tožnice do povračila škode iz naslova DDV izhajati iz splošnega predpisa oziroma ZDDV-1. Predmet obdavčitve ureja 3. člen ZDDV-1, ki v prvem odstavku določa transakcije, ki so predmet DDV. Izhajajoč iz zakonske ureditve sodišče druge stopnje zaključuje, da odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Na podlagi davčne zakonodaje tožnica torej v obravnavnem primeru ni davčni zavezanec ali davčni plačnik, zato slednja od toženih strank ni upravičena zahtevati povračilo zneska DDV.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki v roku 15 dni solidarno dolžni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 3.834,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2016 do plačila (I. točka izreka). V presežku, kot izhaja iz II. točke izreka, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov druge tožene stranke (v nadaljevanju druge toženke) v višini 1.231,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje o višini zahtevka, in sicer v delu neupoštevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Zatrjuje, da je potrebno na vrednost deleža lesa tožnice v znesku 3.834,91 EUR upoštevati še 22% DDV v višini 843,68 EUR. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno uporabilo določbe Zakona o davku na dodano vrednosti (v nadaljevanju ZDDV-1). Posledično je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o pravdnem uspehu tožnice in njenih pravdnih stroških. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Prva tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) v odgovoru na pritožbo pritožbenim trditvam tožnice nasprotuje in predlaga potrditev odločitve sodišča prve stopnje.

4. Druga toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica s predmetno pritožbo pritožuje le zoper višino dosojenega zneska, ki ga sta toženi stranki dolžni povrniti tožnici iz naslova koristi, ki so nastale ob poseku in prodaji spornega lesa. Glede na to, da je vtoževana terjatev po svoji pravni naravi odškodninska terjatev, pritožba meni, da je potrebno k dosojenemu znesku še prišteti znesek, ki se nanaša na naložitev plačila DDV od takšne terjatve.

7. V tej zvezi je neutemeljena pritožbena graja o zmotni uporabi materialnega prava. Obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije ureja ZDDV-1 (prvi odstavek 1. člena) in Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik), ki podrobneje ureja izvajanje navedenega zakona. Iz tega razloga je potrebno pravico do povrnitve DDV, ki ga uveljavlja tožnica, presojati v skladu z navedenima predpisoma, kar pa v svojem bistvu pomeni uporabo materialnega prava, ki ga pozna sodišče po uradni dolžnosti (iura novit curia).

8. Prvi odstavek 13. člena Pravilnika določa, da se od odškodnin ne obračuna in plačuje DDV. V drugem odstavku 13. člena Pravilnika so našteti primeri odškodnin, ki lahko nastanejo pri poslovanju gospodarskih subjektov na trgu. Ugotoviti sicer je, da drugi odstavek 13. člena Pravilnika, ki je podzakonski predpis, ne ureja vseh primerov odškodnin, zato je potrebno pri presoji utemeljenosti zahtevka tožnice do povračila škode iz naslova DDV izhajati iz splošnega predpisa oziroma ZDDV-1. Predmet obdavčitve ureja 3. člen ZDDV-1, ki v prvem odstavku določa transakcije, ki so predmet DDV. Izhajajoč iz zakonske ureditve sodišče druge stopnje zaključuje, da odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. 1 Na podlagi davčne zakonodaje tožnica torej v obravnavnem primeru ni davčni zavezanec ali davčni plačnik, zato slednja od toženih strank ni upravičena zahtevati povračilo zneska DDV.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

11. Druga toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj priglašenih stroškov ni šteti za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.)

12. Prva toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Smiselno prim. z VSL Sodba V Cpg 549/2018 z dne 23. 8. 2018.