Appeal allowed: Court reversed first instance for failing to recognize cumulative acts of domestic violence as a single crime.

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

V obtožnem predlogu opisano ravnanje obdolženca, glede na svojo intenzivnost, različne oblike izvršitvenih načinov in trajanje, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini. To kaznivo dejanje je trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem storilec s ponavljajočimi nasilnimi ravnanji (z uporabo fizične sile, grožnjami, psihičnim in ekonomskim nasiljem, zanemarjanjem, poniževanjem, zalezovanjem, omejevanjem svobode gibanja,...) žrtev spravlja v podrejen položaj. V izreku izpodbijanega sklepa opisano ravnanje obdolženca tvori eno kaznivo dejanje in posledično zahteva celostno presojo opisa dejanja in ne le ocene njegovih posamičnih iz opisa dejanja iztrganih delov, ki sami po sebi zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini ne izpolnjujejo, kot je opis dejanja presojalo sodišče prve stopnje.

V izrekih obtožnih predlogov opisano ravnanje obdolženca, glede na njegovo vsebino, trajanje in intenzivnost, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Stališče sodišča prve stopnje, da v opisu dejanja zatrjevane posledice, ki naj bi jih imelo obdolženčevo ravnanje na mladoletnega oškodovanca (vpliv na psihosocialni razvoj, povzročitev stiske in zmedenosti), niso zakonski znak kaznivega dejanja, je sicer točno. Vendar pa v obtožbenih aktih zatrjevan obstoj posledic hkrati potrjuje ogroženost vzgoje, razvoja in zdravja oškodovanca, kar opredeljuje obdolženčevo ravnanje kot kaznivo dejanje in ne zgolj kot prekršek nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo obtožna predloga Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt 2398/2015 z dne 19. 8. 2015 in št. Kt 12633/2017 z dne 7. 8. 2017, ki obdolžencu očitata storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem, da v obtožnih aktih opisana ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 oziroma zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1.

H kaznivemu dejanju nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1:

5. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v obtožnem predlogu (in v izreku sklepa) opisana ravnanja obdolženca niso takšne intenzitete in oblik, da bi ustrezala zakonskim znakom tega kaznivega dejanja ter da v opisu dejanja ni ustrezno konkretiziran zakonski znak „spravljanje v podrejen položaj“. Glede opisanih obdolženčevih groženj oškodovanki (da jo bo psihično tako uničil, da si bo sama dala „štrik“ za vrat, da jo bo raztrgal na koščke, da tudi v službi ne bo več dolgo delala, ker bo postala razvalina, ko bo on opravil z njo, da bo uničil njene sorodnike in prijatelje) je ugotovilo, da sicer izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki pa se je v času domnevne storitve preganjalo na zasebno tožbo, zato državno tožilstvo ni upravičeni tožilec. V zvezi z opisanimi obdolženčevimi očitki, da je oškodovanka nevredna in nesposobna mati, egoistka, v depresivnem, omejenem bolezenskem stanju, da je uboga, ker je bolna, da ima psihične in vedenjske težave, da ne zna več presojati, da potrebuje psihiatra… je ocenilo, da kvečjemu izpolnjujejo zakonske znake katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki se prav tako preganjajo na zasebno tožbo. Glede očitkov obtožbe o obdolženčevem „zasledovanju“ oškodovanke, njegovih telefonskih klicih ter pošiljanju SMS in elektronskih sporočil pa je zavzelo stališče, da že iz opisa dejanja izhaja, da se je oškodovanka zasledovanju uspešno izognila oziroma ga je obdolžencu onemogočila, prav tako je blokirala njegove telefonske klice in SMS sporočila, kar bi lahko storila tudi z elektronskimi sporočili. Ostale obtožbene očitke pa je po presoji izpodbijanega sklepa mogoče subsumirati le pod zakonski dejanski stan 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), torej kot prekršek nasilnega in drznega vedenja.

6. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami državne tožilke, da v obtožnem predlogu opisano ravnanje obdolženca, glede na svojo intenzivnost, različne oblike izvršitvenih načinov in trajanje, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini. To kaznivo dejanje je trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem storilec s ponavljajočimi nasilnimi ravnanji (z uporabo fizične sile, grožnjami, psihičnim in ekonomskim nasiljem, zanemarjanjem, poniževanjem, zalezovanjem, omejevanjem svobode gibanja,...) žrtev spravlja v podrejen položaj. V izreku izpodbijanega sklepa opisano ravnanje obdolženca tvori eno kaznivo dejanje in posledično zahteva celostno presojo opisa dejanja in ne le ocene njegovih posamičnih iz opisa dejanja iztrganih delov, ki sami po sebi zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini ne izpolnjujejo, kot je opis dejanja presojalo sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je iz celovitega opisa izvzelo sklope posamičnih obdolženčevih ravnanj, jih ocenilo ter zaključilo, da jih ni mogoče šteti za (tako) nasilna, da bi pri oškodovanki lahko povzročila nemoč oziroma strah večje intenzivnosti in trajanja, da bi jo spravila v ponižujoč, podrejen položaj, ko bi se obdolžencu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja „nasilja“.

7. Sodišča druge stopnje sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da obdolženčevo napovedovanje uporabe pravnih poti za uveljavitev svojih pravic (samo po sebi) ne pomeni groženj. Vendar pa, kot zatrjuje pritožnica, iz opisa dejanja ni razvidna le napoved uporabe pravnih sredstev, temveč so opisane tudi grožnje s posledicami, ki jih bo zaradi vloženih pravnih sredstev utrpela oškodovanka, ter intenzivnost in časovno trajanje tosmernega obdolženčevega ravnanja, kar v povezavi z ostalimi v opisu zatrjevanimi okoliščinami, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini v smislu psihičnega nasilja.

8. Neutemeljeni so zaključki izpodbijanega sklepa, da v obtožnem aktu ni ustrezno konkretizirano „spravljanje (oškodovanke) v podrejen položaj“, saj so dejanske okoliščine tega zakonskega znaka kaznivega dejanja navedene v zadnji alineji opisa dejanja.

H kaznivima dejanjema zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1:

9. Izvršitveno ravnanje obravnavanega kaznivega dejanja se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje. Praviloma bo šlo za to obliko kaznivega dejanja takrat, ko bo s takšnim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Kršenje dolžnosti se lahko kot storitvena oblika kaže tudi v psihičnem maltretiranju mladoletne osebe.

10. Sodišče druge stopnje sprejema pritožbeno zatrjevanje, da v izrekih obtožnih predlogov opisano ravnanje obdolženca, glede na njegovo vsebino, trajanje in intenzivnost, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Stališče sodišča prve stopnje, da v opisu dejanja zatrjevane posledice, ki naj bi jih imelo obdolženčevo ravnanje na mladoletnega oškodovanca (vpliv na psihosocialni razvoj, povzročitev stiske in zmedenosti), niso zakonski znak kaznivega dejanja, je sicer točno. Vendar pa v obtožbenih aktih zatrjevan obstoj posledic hkrati potrjuje ogroženost vzgoje, razvoja in zdravja oškodovanca, kar opredeljuje obdolženčevo ravnanje kot kaznivo dejanje in ne zgolj kot prekršek nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1 (točka 16 sklepa). Vprašanje, ali posledice izvirajo le iz obdolženčevega ravnanja ali iz ravnanja obeh staršev (točka 17 sklepa), pa zahteva vsebinsko, dokazno presojo, ki jo bo prvostopenjsko sodišče lahko sprejelo šele po na glavni obravnavi izvedenem dokaznem postopku.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.