Supreme Court dismisses request for legal protection regarding criminal procedure time limits calculated in hours.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 88. člena ZKP se ura ali dan, ko je bila opravljena vročitev ali naznanitev oziroma, ko se je pripetil dogodek, od katerega je treba računati rok, ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje 24 ur. Že na ravni jezikovne razlage se izkaže, da je iz zakonskega besedila jasno razvidno, da zakonodajalec razlikuje med roki, določenimi v urah in tistimi, ki se štejejo v dneh. Določba četrtega odstavka 88. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik, se nanaša na roke določene v dneh in je na roke določene v urah ni mogoče uporabiti.

Razlaga za katero se zavzema vložnik je napačna. Roki, ki so določeni v urah tečejo ne glede na praznike, sobote, nedelje ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela in jih ni mogoče podaljševati. V določenih fazah kazenskega postopka je nujna posebna hitrost pri opravljanju posameznih procesnih dejanj, s katerimi ni mogoče odlašati. Zato je razumljivo, da trajanje rokov, ki se računajo v urah ni mogoče podaljševati na enak način kot ostale roke in jih tudi ni mogoče enačiti z roki določenimi na dneve. Zato je bila pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena po poteku predpisanega štiriindvajseturnega roka, prepozna, zato jo je preiskovalna sodnica utemeljeno zavrgla.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Kpr 38666/2019 z dne 6. 8. 2019, zavrgla pritožbo zagovornika osumljenega C. F. zoper sklep o odreditvi pripora. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom II Ks 38666/2019 z dne 19. 8. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, ki po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi problematizira razlago rokov iz 88. člena ZKP, ki jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče. Srčika zahteve je v stališču, da se tudi roki določeni v urah, ne morejo izteči v soboto, nedeljo, praznik ali na kakšen drug dan, ko se na sodišču ne dela, ker da velja zanje enako pravilo kot pa za roke predpisane v dnevih. Zato je bila po mnenju vložnika pritožba zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora vložena pravočasno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga naj jo zavrne.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenčev zagovornik vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B. 5. Sklep o odreditvi pripora, preveden v romunski jezik, je bil obdolžencu vročen 30.7.2019, zagovorniku pa 2.8. 2019. Zagovornik je pritožbo zoper sklep o priporu, zoper katerega se sme v skladu s četrtim odstavkom 202. člena ZKP pritožiti v štiriindvajsetih urah od ure, ko mu je bil sklep izročen, vložil 5.8.2019 ob 15.30 uri.

6. Po drugem odstavku 88. člena ZKP se ura ali dan, ko je bila opravljena vročitev ali naznanitev oziroma, ko se je pripetil dogodek, od katerega je treba računati rok, ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje 24 ur. Že na ravni jezikovne razlage se izkaže, da je iz zakonskega besedila jasno razvidno, da zakonodajalec razlikuje med roki, določenimi v urah in tistimi, ki se štejejo v dneh. Določba četrtega odstavka 88. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik, se nanaša na roke določene v dneh in je na roke določene v urah ni mogoče uporabiti.

7. Razlaga za katero se zavzema vložnik je napačna. Roki, ki so določeni v urah tečejo ne glede na praznike, sobote, nedelje ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela in jih ni mogoče podaljševati. V določenih fazah kazenskega postopka je nujna posebna hitrost pri opravljanju posameznih procesnih dejanj, s katerimi ni mogoče odlašati. Zato je razumljivo, da trajanje rokov, ki se računajo v urah ni mogoče podaljševati na enak način kot ostale roke in jih tudi ni mogoče enačiti z roki določenimi na dneve. Zato je bila pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena po poteku predpisanega štiriindvajseturnega roka, prepozna, zato jo je preiskovalna sodnica utemeljeno zavrgla.

C. 8. Glede na to, da v zahtevi po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo.