Appeal dismissed; plaintiff failed to prove specific circumstances for immovable property seizure injunction.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz trditev tožeče stranke ne izhaja aktivno in konkretno delovanje tožene stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve. Ravnanje tožene stranke, ki ga zatrjuje tožeča stranka, tudi po oceni višjega sodišča ne predstavlja „dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem“.

Ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma o neznatni škodi ni mogoče govoriti, saj gre za poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, mora predlagatelj to posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve. Tega pa tožeča stranka ni storila, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla le, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo v ničemer omejena pri uporabi zemljišč in ji s tem ne bo povzročena škoda oziroma bo ta le neznatna ter da tožena stranka kot lastnica nepremičnin zaradi prepovedi odsvojitve in obremenitve ne bo omejena pri izvajanju lastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki prepovedalo odsvojiti in obremeniti v predlogu navedene nepremičnine in zavrnilo vpis predlagane prepovedi v zemljiško knjigo ter (II.) odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja.

2. Tožeča stranka se zoper izpodbijani sklep pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi in izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica zatrjuje, da njen predlog za izdajo začasne odredbe izpolnjuje vse pogoje iz 270. člena ZIZ za njeno izdajo, meni pa, da bi bilo dovolj, če bi izpolnil le pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ (verjetno izkazano terjatev upnika do dolžnika) ter enega od preostalih dveh pogojev iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. To drži, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala niti zahtevanega pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ niti iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

5. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve zaključilo, da „ker po povedanem oba pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ nista izpolnjena, morata pa biti izpolnjena kumulativno, sodišče začasne odredbe ni izdalo“. Pritožba opozarja, da samo morebitna neizpolnitev pogoja iz drugega odstavka 270. člena ne bi avtomatsko pomenila, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. To drži, vendar je sodišče prve stopnje to očitno zapisalo pomotoma, saj je nato v 8. in 9. točki obrazložitve ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala trditev o neznatni škodi niti subjektivne nevarnosti za uveljavitev vtoževane terjatve.

6. Niso utemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti uveljavitve vtoževane terjatve (subjektivna nevarnost). Pritožnica ponavlja svoje navedbe iz predloga: da je to storila s tem, ko je pojasnila, da tožena stranka nima v lastni nobenega drugega premoženja razen v predlogu navedenih nepremičnin, da ima že pet let zaporedoma premoženje manjše od obveznosti, da tožena stranka zadnjih pet let sistematično deluje v smeri zmanjševanja svojega premoženja in je le še vprašanje časa, kdaj ji bo uspelo prodati nepremičnine. Zaradi navedenega meni, da je negativni kapital posledica (subjektivnega) ravnanja tožene stranke. Višje sodišče pritrjuje pravilni oceni sodišča prve stopnje, da iz trditev tožeče stranke ne izhaja aktivno in konkretno delovanje tožene stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve. Ravnanje tožene stranke, ki ga zatrjuje tožeča stranka, tudi po oceni višjega sodišča ne predstavlja „dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem“ (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

7. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma o neznatni škodi ni mogoče govoriti, saj gre za poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, mora predlagatelj to posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve. Tega pa tožeča stranka ni storila, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla le, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo v ničemer omejena pri uporabi zemljišč in ji s tem ne bo povzročena škoda oziroma bo ta le neznatna ter da tožena stranka kot lastnica nepremičnin zaradi prepovedi odsvojitve in obremenitve ne bo omejena pri izvajanju lastninske pravice.

8. Pritožbena navedba, da sta na vseh nepremičninah že vknjiženi hipoteka in maksimalna hipoteka, zaradi česar dodatna obremenitev (po oceni pritožnice) ne bo v ničemer prispevala k (že sedaj oviranemu izvrševanju lastninskih upravičenj), je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni spuščalo v presojo verjetnosti terjatve, saj bi morali biti obe predpostavki za izdajo začasne odredb podani hkrati (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ), tožeča stranka pa prav tako ni dokazala obstoja neznatne škode (tretji odstavek 270. člena ZIZ), zato že odsotnost ene od predpostavk narekuje zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

10. Višje sodišče je s tem presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).