Administrative court dismisses free legal aid claim due to existing parallel litigation preventing reasonable success prospects.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi s katerimi utemeljuje, zakaj v obravnavani sporni zadevi meni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči, saj gre za obstoj litispendence.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prosil za brezplačno pravno pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr.št.: II P 475/2017. Iz obrazložitve organa za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je razvidno, da je organ za BPP prošnjo prosilca zavrnil iz razloga, ker ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj je tožnik že vložil tožbo iz istega pravnega naslova, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr.št: II P 465/2015, v katerem tožnik uveljavlja nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v obdobju protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije od 25. 2. 1992 do 12. 9. 2002. Tako je torej tožena stranka ugotovila, da med istima strankama, v zadevi, kjer tožnik ponovno zahteva BPP že teče pravda, ki se je začela prej in teče o istem predmetu z identičnim zahtevkom za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, zaradi česar tožnik ob vložitvi tožbe nima nikakršnega izgleda za uspeh, in v posledici česar že njegova odvetnika A.A. in B.B. nista želela vložiti pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe, saj zanjo ni pogojev. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožnik v tožbi nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je prošnjo kot neutemeljeno zavrnil na podlagi 24. člena ZBPP.

2. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri laično navaja, da je že od leta 1992 žrtev neenakih možnosti v Republiki Sloveniji, bil je izbrisan iz Registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Da je sodišče napačno ugotovilo, da uveljavlja nepremoženjsko in premoženjsko škodo, prav tako pa si navedena dejstva napačno razlaga tudi odvetnik, ki mu je bil dodeljen. Zato bi želel, da sodišče izvede dokaze s sodnim izvedencem, ker je potrebno strokovno znanje s katerim Okrajno sodišče v Mariboru ne razpolaga.

3. Tožena stranka je dne 18. 7. 2019 podala odgovor na tožbo in dodatno pojasnila, da je prosilec vložil dve tožbi, ki temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, zaradi česar je bila kasneje vložena tožba zavržena. Prosilec bi se želel zoper sklep o zavrženju pritožiti, vendar nima verjetnega izgleda za uspeh, saj gre za obstoj litispendce, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pripomnilo je še, da sodišče za takšno odločitev ne potrebuje znanja izvedenca, saj s tovrstnim znanjem razpolaga.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na zavrnitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi opr. št. II P 475/2017.

6. Tožena stranka je v predmetni zadevi odločila na podlagi 24. člena ZBPP. Pri presoji glede dodelitve brezplačne pravne pomoči je kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predvsem pa je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ta pogoj mora biti izpolnjen poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj.

7. Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer subjektivni pogoj (materialni pogoj iz 13. člena ZBPP) in objektivni pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP.

8. Tožena stranka ni presojala materialnega pogoja, ker je ugotovila, da ni izpolnjen objektivni pogoj. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi s katerimi utemeljuje, zakaj v obravnavani sporni zadevi meni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka 24. člena ZBPP, saj gre za obstoj litispendence. Tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z morebitno vloženo pritožbo, saj je bila tožba zavržena iz razloga, ker na podlagi iste dejanske in pravne podlage že teče pravdni postopek, zaradi česar tudi že dodeljena odvetnika A.A. in B.B. nista želela vložiti pritožbe, saj zanjo ni bilo pogojev.

9. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da gre za litispendenco, torej tako imenovano visečnost pravde takrat, kadar o istem zahtevku med istima stranka teče še en postopek. Sodišče mora na podlagi 189. člena Zakona o pravdnem posotpku ( v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti paziti, da do podvajanja pravd in tožbenih zahtevkov ne pride. V kolikor pa ugotovi, da teče med istima strankama druga pravda o istem zahtevku, pa je dolžno ( v skladu z 274. členom ZPP) takšno tožbo zavreči.

10. Izpodbijana odločitev s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožniku in mu ni dodelila brezplačne pravne pomoči, je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter obrazložitev vsebuje tudi pravilne razloge za sprejeto odločitev. Tožba se kot neutemeljena zavrne na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).