Appeal dismissed; claim for administrative costs and interest lost due to late request under ZUP Art. 116.1.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Po 1. odst. 113. člena ZUP stroški in izdatki, ki nastajajo med postopkom, ali zaradi upravnega postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Načeloma torej stroški upravnega postopka bremenijo stranko, če se je postopek začel na njeno zahtevo. Po 2. odst. 113. člena ZUP-a gredo stroški v breme stranke tudi, če se je začel po uradni dolžnosti, pa se je zanjo končal neugodno ali se izkaže, da ga je povzročila s protipravnim ravnanjem. Le v primeru, da se uradno uveden postopek za stranko konča ugodno, gredo stroški stranke v breme organa. Stranka ima tedaj pravico do povračila stroškov, nastalih zaradi upravnega postopka.

Po določbi 1. odst. 116. člena ZUP mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila. Mišljena je seveda izdaja upravne odločbe v predsodnem postopku. Če stroški do izdaje upravne odločbe niso zahtevani, jih zaradi izgubljene pravice kasneje ni mogoče uspešno uveljavljati v upravnem, niti v sodnem postopku. Ker je takšna posledica predpisana za povračilo stroškov upravnega postopka, toliko bolj velja za akcesorno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na spremembo odločbe - sklepa št. ... z dne 5. 9. 2018 in priznanje stroškov zastopanja v upravnem postopku v zadevi št. ... v višini 142,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2017 dalje v 15 dneh, pod izvršbo. Presodilo je, da je izpodbijana odločitev o povračilu stroškov zastopanja v upravnem postopku v višini 46,05 EUR pravilna in zakonita.

2. Sklep izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo, tako da mu tožena stranka za zastopanje v upravnem postopku povrne 142,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2017 dalje ter stroške sodnega postopka, vključno s priglašenimi za pritožbo.

Meni, da 113. člen ZUP-a ni pravilno uporabljen, in da dejansko stanje ne opravičuje odločitve tožene stranke, niti sodišča. Ugotovljen neuspeh v predsodnem upravnem postopku je pravno zmoten. V pritožbi z dne 17. 7. 2017 zaradi katere so nastali stroški zastopanja, se ni ukvarjal z začasno nezmožnostjo od 10. 7. 2017 do 31. 7. 2017 temveč le od 1. 7. do 10. 7. 2017. S pritožbo je izpodbijal upravni postopek, izveden po uradni dolžnosti zaradi napačno ugotovljenega prenehanja delovnega razmerja s 31. 5. 2017. Z drugostopenjsko odločbo z dne 26. 7. 2017 je tožena stranka sicer spremenila odločbo z dne 10. 7. 2017 ter priznala začasno nezmožnost za delo za cel mesec julij 2017 in ne le od 1. 7. do 10. 7. 2017. Odločitev je zajela obdobje iz postopka, začetega po uradni dolžnosti od 1. 7. do 10. 7. 2017, in postopka na zahtevo osebnega zdravnika od 11. 7. do 31. 7. 2017. Ker je s pritožbo uspel v celoti, uspeh je 100 % in ne le 32,25 %, je upravičen do povračila 142,80 EUR in ne le 46,05 EUR.

Sodba je napačna tudi zato, ker niti na 46,05 EUR niso dosojene zamudne obresti, čeprav mu je bil znesek plačan šele 11. 7. 2018. Podana je bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj ta del sodbe sploh nima obrazložitve. Prilaga pritožbo z dne 17. 7. 2017 zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2017 (A/4).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenih določbah Zakona o splošnem upravnem postopku 1 (ZUP). V sodnem postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku 2 (ZPP) na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Zavrnilna sodba na priznanje višjih stroškov za predsodni upravni postopek je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, v delu neobrazložene zavrnitve zakonskih zamudnih obresti pa sicer gre res za kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, vendar ta ni takšna, da je pritožbeno sodišče ne bi moglo odpraviti.

5. V predmetnem sodno socialnem sporu gre za spor o stroških predsodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v zvezi z izpodbojno tožbo zoper odločbo z dne 5. 9. 2018 o priznanih stroških upravnega postopka v višini 46,05 EUR. Upravna odločba je izdana na podlagi sodbe opr. št. Psp 142/2018 z dne 5. 7. 2018 v zvezi s prvostopenjsko sodbo opr. št. IX Ps 1496/2017 z dne 19. 1. 2018, s katero je bil odpravljen del odločbe z dne 26. 7. 2017, o stroških upravnega postopka in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. Sodišče je tedaj ugotovilo, da je tožnik zaradi zavarovanja pravnega interesa zoper odločitev, ki je posegla v začasno nezmožnost za delo, moral vložiti pritožbo, da negativna odločba ni bila izdana na njegovo zahtevo in tožencu naložilo, da oceni tožnikov uspeh, saj z odločbo z dne 26. 7. 2017 ni bilo ugodeno le pritožbi, temveč je bilo odločeno tudi o predlogu za podaljšanje bolniškega staleža po 10. 7. 2017.

6. Sicer pa iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe (4. tč. obrazložitve) nadalje izhaja, da je imel tožnik od 16. 5. 2017 do 10. 7. 2017 priznano začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, da je 5. 7. 2017 osebni zdravnik vložil predlog za podaljšanje bolniškega staleža, da je imenovani zdravnik dne 10. 7. 2017 odločil, da je bil začasno nezmožen za delo od 16. 5. 2017 do 30. 6. 2017, da od 1. 7. 2017 dalje bolniški stalež ni bil utemeljen in s to odločitvijo nadomestil odločbo z dne 22. 5. 2017. Z njo je torej posegel v že priznan bolniški stalež, čeprav zato ni bilo nobene podlage. Na pritožbo z dne 17. 7. 2017 (priloga A/4) je zdravstvena komisija nezakonito odločbo spremenila, priznala bolniški stalež od 1. 7. 2017 do 31. 7. 2017 in izrekla, da stroški postopka niso nastali. Vendar je bil stroškovni izrek odločbe kot predhodno že obrazloženo, v prejšnjem sodnem postopku odpravljen, zadeva v tem obsegu vrnjena v ponovno upravno odločanje in dne 5. 9. 2018 izdan posamični upravni akt, ki je predmet tega sodno socialnega spora.

K sodbi v delu, ki se nanaša na delež povračila stroškov upravnega postopka

7. V ponovljenem predsodnem postopku ugotovljenih 142,80 EUR stroškov za vloženo redno pravno sredstvo po odvetniku, med strankama ni sporno, temveč je spornih 46,05 EUR, odmerjenih glede na 32,25 % delež začasne nezmožnosti za delo od 1. 7. 2017 do 10. 7. 2017 (t.j. 10 dni) od skupno priznanih 31 dni do 31. 7. 2017. Ocenjeno je, da zaradi nezakonitega posega v že priznan bolniški stalež za prvih 10 dni meseca julija 2017 postopek uveden po uradni dolžnosti, za preostali del do 31. 7. 2017 pa na zahtevo stranke. Takšno oceno iz predsodnega postopka je sprejelo prvostopenjsko sodišče in se z njo v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 113. členu ZUP-a. Po 1. odst. 113. člena ZUP stroški in izdatki, ki nastajajo med postopkom, ali zaradi upravnega postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Načeloma torej stroški upravnega postopka bremenijo stranko, če se je postopek začel na njeno zahtevo. Po 2. odst. 113. člena ZUP-a gredo stroški v breme stranke tudi, če se je začel po uradni dolžnosti, pa se je zanjo končal neugodno ali se izkaže, da ga je povzročila s protipravnim ravnanjem. Le v primeru, da se uradno uveden postopek za stranko konča ugodno, gredo stroški stranke v breme organa. Stranka ima tedaj pravico do povračila stroškov, nastalih zaradi upravnega postopka.

Vendar je v okoliščinah konkretnega primera potrebno šteti, da je slednje procesno stanje podano le za čas od 1. 7. 2017 do 10. 7. 2017, in to izključno iz razloga, ker je toženec ob reševanju predloga z dne 5. 7. 2017 za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo še po 10. 7. 2017, nezakonito posegel v že priznan bolniški stalež (do 10. 7. 2017). Ker je kljub nezakoniti prvostopenjski upravni odločitvi do predsodnega upravnega odločanja v bistvu prišlo na zahtevo stranke, je od skupno priznane začasne nezmožnosti za delo od 1. 7. 2017 do 31. 7. 2017 le za 32,25 % (torej obdobje od 1. 7. 2017 do 10. 7. 2017) mogoče šteti za postopek, pričet po uradni dolžnosti, v preostalem od 11. 7. 2017 do 31. 7. 2017 pa zagotovo na zahtevo stranke. V predmetni zadevi torej pritožnika, saj je osebni zdravnik predlog za podaljšanje bolniškega staleža podal v njegovem imenu.

9. Glede na predhodno obrazloženo je z izpodbijanim sklepom z dne 5. 9. 2018 tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonito izrečeno, da je zavarovanec (v sodnem sporu: tožnik) upravičen do stroškov zastopanja v višini 46,05 EUR, tožbeni zahtevek na odpravo te odločitve, na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) 3 utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževanih 142,80 EUR namesto 46,05 EUR. Pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

K zavrnilnemu delu sodbe o zakonskih zamudnih obrestih

10. Načeloma po sodni praksi 4 zamudne obresti od stroškov upravnega postopka v skladu s 1. odst. 378. člena OZ tečejo, če jih dolžnik plača po poteku paricijskega roka. Takšno dejansko stanje v okoliščinah konkretnega primera seveda ni podano. Čeprav zavrnilni izrek sodbe nima obrazložitve in je s tem dejansko podana zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ta v konkretnem primeru ni takšna, da je pritožbeno sodišče ne bi moglo odpraviti.

Utemeljenost vtoževanja zakonskih zamudnih obresti v zvezi z glavničnim delom stroškov upravnega postopka je v predmetni zadevi potrebno presojati po 1. odst. 116. člena ZUP. Po cit. določbi ZUP-a mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila. Mišljena je seveda izdaja upravne odločbe v predsodnem postopku. Če stroški do izdaje upravne odločbe niso zahtevani, jih zaradi izgubljene pravice kasneje ni mogoče uspešno uveljavljati v upravnem, niti v sodnem postopku. Ker je takšna posledica predpisana za povračilo stroškov upravnega postopka, toliko bolj velja za akcesorno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

11. Glede na to, da v pritožbi z dne 17. 7. 2017 (priloga A/4) zakonske zamudne obresti niso bile zahtevane, je po 1. odst. 116. člena ZUP-a izgubljena pravica do uveljavljanja tega dela denarne terjatve. S to dodatno utemeljitvijo je z izpodbijanim delom sodbe tožnikov zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26. 7. 2017 dalje utemeljeno zavrnjen in mora pritožba tudi v tej smeri ostati neuspešna.

12. Zaradi predhodno obrazloženega je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo zavrniti in vključno z zakonitim stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšnem izidu je potrebno na podlagi 165. v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da nosi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

3 Ur. l. RS, št. 2/2004.

4 Npr. sodba opr. št. X Ips 254/2008; opr. št. I-U 835/2012 itd.