Appeal dismissed; right to court protection does not override statutory filing deadlines. The court rejected the claim that a procedural delay in a prior administrative lawsuit resets the filing deadline for a subsequent lawsuit against the same administrative act. The court held that the right to a merits decision is not unlimited and that the law may set procedural prerequisites, including strict time limits, which cannot be waived simply because a previous related proceeding was terminated due to the applicant's own delay. The applicant's argument that the right to court protection should apply regardless of procedural prerequisites was rejected, as the law does not provide a basis for calculating the filing deadline from the conclusion of a prior administrative proceeding that ended as a result of the applicant's delay. The court emphasized that the right to a merits decision is not unlimited and that the law may set procedural prerequisites, including strict time limits, which cannot be waived simply because a previous related proceeding was terminated due to the applicant's own delay. The court emphasized that the right to a merits decision is not unlimited and that the law may set procedural prerequisites, including strict time limits, which cannot be waived simply because a previous related proceeding was terminated due to the applicant's own delay. The court emphasized that the right to a merits decision is not unlimited and that the law may set procedural prerequisites, including strict time limits, which cannot be waived simply because a previous related proceeding was terminated due to the applicant's own delay.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena, zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.

ZUS-1 za to, da bi se rok za tožbo računal od zaključka prvega upravnega spora, ki se je končal s procesno odločitvijo kot posledico tožnikove zamude, ne daje podlage.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Finančne uprave RS, št. 0610-292/2017-31 z dne 10. 5. 2017, posledično pa tudi njegov predlog za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da je bil upravni postopek v obravnavani zadevi končan z izdajo odločbe Ministrstva za finance, št. DT-499-04-25/2017-3 z dne 29. 1. 2018, ki je bila tožniku vročena 24. 2. 2018. Dne 24. 12. 2018 vložena tožba je prepozna, saj je bila vložena po poteku roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je bila v obravnavani upravni zadevi že 26. 3. 2018 vložena tožba, ki se je vodila pod opr. št. II U 100/2018. Pojasnjuje, da je sodišče v navedenem postopku njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo, kar je potrdilo Vrhovno sodišče s sklepom I Up 106/2018 z dne 30. 8. 2018. Upravno sodišče je nato s sklepom z dne 10. 10. 2018 zavrglo še njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, s sklepom z dne 20. 11. 2018 pa ustavilo postopek. Ta sklep je prejel 8. 12. 2018. Nato je v okviru tridesetdnevnega roka 24. 12. 2018 vložil tožbo z namenom, da bi jo sodišče vsebinsko obravnavalo. Ker se ne strinja s stališčem sodišča, predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 28. člena ZUS-1 določa, da je treba tožbo vložiti v roku trideset dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

6. Pritožnik ne oporeka, da je v obravnavani zadevi vložil tožbo zoper omenjeno odločbo Finančne uprave RS z dne 10. 5. 2017 po poteku trideset dni od vročitve odločbe upravnega organa druge stopnje z dne 29. 1. 2018, s katerim je bila njegova pritožba zavrnjena. Po navedenem je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrglo obravnavano tožbo kot prepozno. Neutemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da bi moral biti pritožnik v vsakem primeru deležen vsebinskega sodnega varstva, torej ne glede na izpolnjevanje procesnih predpostavk za tožbo. Ustavno sodišče je v odločbi Up-341/99 z dne 4. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 85/01) že pojasnilo, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da lahko zakon določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.

7. Po navedenem okoliščina, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je pritožnik v upravnem sporu II U 100/2018 prepozno plačal takso za tožbo in je bil zato postopek ustavljen, 1 ne pomeni, da je ob vložitvi ponovne tožbe zoper isto odločbo v okoliščinah pritožnikovega primera dopusten spregled predpisanega roka za uporabo pravnega sredstva. ZUS-1 za to, da bi se rok za tožbo računal od zaključka prvega upravnega spora, ki se je končal s procesno odločitvijo kot posledico tožnikove zamude, ne daje podlage. Iz pritožbe pa tudi ne izhaja, da bi omenjeno vzpostavljalo upoštevno pomanjkljivost zakonske ureditve, niti je kot take ne ugotavlja Vrhovno sodišče.

8. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Zakon o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 105.a členu določa, da mora biti sodna taksa plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem sodišče stranko opozori na posledice neplačila iz tretjega odstavka tega člena (drugi odstavek). Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek). Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).