Attendance at a meeting regarding salary reduction does not constitute employee consent to wage cuts.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zgolj udeležba na sestanku, predmet katerega je obravnava problematike poslovanja in zniževanja plač, še ne pomeni, da delavec (četudi se izrecno ne izjavi proti predlaganemu znižanju plač) soglaša z znižanjem plače oziroma da se na takšen način ustno dogovori z delodajalcem za spremembo pogodbe o zaposlitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 2.147,10 EUR (v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe) in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je dolžna tožniku povrniti še stroške postopka v znesku 832,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo njene dokazne predloge, in sicer vpogled v njene poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 dalje ter postavitev izvedenca poslovno- finančne stroke, s čimer bi se ugotavljalo finančno‑poslovno stanje tožene stranke. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je imelo za posledico nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče bi moralo natančneje raziskati skupni namen strank ob sklenitvi pogodbe. Določba tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki daje podlago za znižanje plače, se uporablja tudi za reguliranje plače iz naslova uspešnosti podjetja vse do sprejetja ustreznega pravilnika, ki bi omogočal spremembo plače glede na uspešnost poslovanja družbe. Sodišče ni upoštevalo stališča tožene stranke, da se je zaradi nesprejema ustreznega pravilnika, ki ga je predvidel 13. člen pogodbe o zaposlitvi, tako za uporabo (de)stimulacije na osebni ravni kot za uporabo (de)stimulacije zaradi uspešnosti oz. neuspešnosti podjetja uporabljal tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa osnovne pogoje - razpon v %, v katerem se lahko določa pozitivna ali negativna stimulacija. Sklicevalo se je na to, da naj bi bila ta določba jasna, in da je stališče tožene stranke zmotno, kar pa ne drži. Svojo odločitev je utemeljilo tudi s petim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki pa se ni nikoli uporabljal. Z vpogledom v podatke o poslovanju bi sodišče ugotovilo, po katerih kriterijih se je določal procent znižanja plače. Sodišče je izpostavilo, da sta bili obe stimulaciji (na ravni podjetja ter na osebni ravni) v plačilni listi zavedeni ločeno, kar pa še ne kaže na različnost pravnih podlag. Napačno je stališče, da že sam pojem nagrada ne more pomeniti nekaj negativnega. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da delavci niso soglašali z znižanjem plač.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer tožena stranka ta pritožbeni razlog neutemeljeno veže na neizvedbo vseh predlaganih dokazov, saj je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za vpogled v poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 ter postavitev izvedenca poslovno-finančne stroke. Ti so bili podani v smeri dokazovanja poslovno‑finančnega stanja tožene stranke in s tem obstoja meril za znižanje plače tožnika, kar pa ni bistveno, saj tožena stranka po pravilni presoji sodišča prve stopnje niti ni imela pravne podlage za znižanje tožnikove plače iz naslova uspešnosti poslovanja oziroma za obračun negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožnikom, ne dopušča obračuna negativne stimulacije iz navedenega naslova. Pravilno pa je tudi zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se s tožnikom ustno dogovorila za znižanje njegove plače. Zgolj udeležba na sestanku, predmet katerega je obravnava problematike poslovanja in zniževanja plač, še ne pomeni, da delavec (četudi se izrecno ne izjavi proti predlaganemu znižanju plač) soglaša z znižanjem plače oziroma da se na takšen način ustno dogovori z delodajalcem za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Navedene okoliščine so že bile predmet istovrstnih zadev (Pdp 566/2018, Pdp 864/2018, 323/2018), sodišče prve stopnje pa je glede tega še poudarilo, da molk ne pomeni sprejema ponudbe (prvi odstavek 30. člena OZ), izostanka ustrezne pogodbene določbe oziroma soglasja tožnika k znižanju plač pa tudi ne more nadomestiti dejstvo, da je toženka o obračunu delovne uspešnosti odločala s sklepi.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2011 v 13. členu glede plače določeno sledeče: da znaša na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi izhodiščna plača 1.540,00 EUR bruto (prvi odstavek), da se plača usklajuje (drugi odstavek), da se na podlagi rezultatov dela in odnosa do dela in sodelavcev zviša ali zniža za 20 % (tretji odstavek), da so način ocenjevanja in pristojnosti opredeljeni v Pravilniku o nagrajevanju podjetja (četrti odstavek) in da pripada delavcu tudi nagrada na podlagi uspešnosti podjetja, pri čemer so višina in kriteriji opredeljeni v Pravilniku o nagrajevanju podjetja (peti odstavek).

9. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje nagrada označuje možnost dodatnega plačila zaradi morebitnega uspešnega poslovanja podjetja, ne pa tudi možnosti znižanja plače, saj nagrada ni nekaj negativnega, ampak nasprotno. Po tej določbi bi lahko bil tožnik le pozitivno stimuliran, ni pa bila tožena stranka na podlagi te določbe upravičena znižati tožnikove plače. To bi veljalo tudi v primeru, če bi tožena stranka v vtoževanem obdobju (februar 2014 - december 2015) že imela sprejet veljavni pravilnik. Ključna je določba tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri je delovna uspešnost odvisna od kriterijev, ki se navezujejo na posameznega delavca in ni povezana z uspešnostjo poslovanja podjetja. Ta določba ne more biti podlaga za obračun sporne negativne stimulacije. Navedena pogodbena določila so jasna in njihova razlaga v smer, za katero se zavzema tožena stranka, ne pride v poštev. Iz njih izhaja, da je negativna stimulacija sicer dopustna, vendar iz naslova delovne neuspešnosti delavca, ne pa iz poslovne (ne)uspešnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Pritožba neuspešno izpodbija tudi pomen dejstva, da je tožena stranka sama v plačilnih listah (in sklepih o znižanju plače) razlikovala med delom plače iz naslova uspešnosti zaposlenega (torej njegove delovne uspešnosti) in delom plače iz naslova uspešnosti podjetja.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).