Tenant must return leased premises after contract termination; partial payments do not grant ownership rights.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Nobene podlage ni, po kateri bi toženec zaradi delnih plačil, ki jih je izvršil, postal solastnik prostorov. Pogodba je določala, da ima lizingodajemalec (šele) po tem, ko plača vse, kar je bilo s pogodbo določeno, pravico do uveljavljanja opcije odkupa. Ker se to ni zgodilo in ker je lizingodajalec odstopil od pogodbe v skladu z določili le-te, je pravilna ugotovitev, da lizingojemalec predmet lizinga - sporne poslovne prostore sedaj uporablja nezakonito, brez pravne podlage, zato jih mora vrniti lizingodajalki. Na to ne vpliva njena pravica, da od toženca zahteva še neplačane zapadle obroke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni izročiti oseb in stvari prosto nepremičnino - poslovni prostor z ID št. 5.E, v izmeri 135,60 m2 v 2. etaži poslovne stavbe na naslovu Ljubljana, ID znak stavbe 0000-3684-5, in da je tožnici dolžan povrniti njene pravdne stroške v višini 1595,12 EUR.

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter novo sojenje. Navaja, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in da dokazna ocena ni prepričljiva. Očita, da se je sodišče oprlo samo na listinske dokaze in da ni upoštevalo njegovega opravičila, ker se ni mogel udeležiti naroka. Sodišče je v glavnem povzelo le navedbe tožnice, ki jih je on prerekal, očita, da je postopek vodilo pristransko. Sodišče naj sploh ne bi poskušalo ugotoviti, ali je tožnica od toženca kot lizingojemalca poskušala dobiti, kar ji dolguje, razen da ga je z opominom pozvala na plačilo in prekinila pogodbo, in ali je zaradi plačil postal solastnik spornih prostorov. Navaja, da ne drži, da prostore uporablja nezakonito oz. brez pravne podlage. Tožnica je z njim 26. 10. 2010 za 120 mesecev sklenila lizing pogodbo, on pa je do decembra 2016 plačal več kot polovico obrokov, zato meni, da je postal solastnik več kot polovice poslovnih prostorov. Tožnica se ni hotela pogajati o plačilu preostanka dolga.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa sporna pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

6. Ne drži, da bi toženec opravičil svoj izostanek iz naroka, saj takega opravičila v spisu ni. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko je presojalo samo dokaze, ki jih je predložila tožnica, saj toženec ni predložil nobenih.

7. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (1. odst. 9. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ).

8. Ni sporno, da sta tožnica kot lizingodajalka in toženec kot jemalec lizinga sklenila pogodbo za sporni poslovni prostor, ki je predmet zahtevka in da je tožnica zaradi neplačevanja obrokov toženca od pogodbe odstopila, kar je v skladu z določili pogodbe, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, česar toženec ne izpodbija. Nobene podlage ni, po kateri bi toženec zaradi delnih plačil, ki jih je izvršil, postal solastnik prostorov. Pogodba je določala, da ima lizingodajemalec (šele) po tem, ko plača vse, kar je bilo s pogodbo določeno, pravico do uveljavljanja opcije odkupa (2. odst. 1. čl. pogodbe). Ker se to ni zgodilo in ker je lizingodajalec odstopil od pogodbe v skladu z določili le-te, je pravilna ugotovitev, da lizingojemalec predmet lizinga - sporne poslovne prostore sedaj uporablja nezakonito, brez pravne podlage, zato je pravilna in zakonita izpodbijana odločitev, da jih mora vrniti lizingodajalki. Na to ne vpliva njena pravica, da od toženca zahteva še neplačane zapadle obroke.

9. V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno in zakonito potrdilo (353. čl. ZPP).