Appeal dismissed; inheritance court correctly referred claimant to civil court for disputed will validity and contribution share.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedič A. T. sam krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

[JEDRO]

Ni mogoče oceniti, da je pravica dediča, ki uveljavlja svojemu prispevku ustrezen del kot svoj lasten, bolj verjetna od pravic sodedičev na celotni zapuščini, saj je dedič z zahtevkom tisti, ki mora svojo last šele opredeliti in dokazati v celoti. Zgolj specifikacija del in fotografije temu ne zadostijo, pa tudi zaslišanja dedičev tega ne bi mogla.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in v spornem delu (I. a in c) dediča B. T. napotilo na pravdo zoper sodediča R. T. in A. T. zaradi ugotovitve, da je lastnoročna oporoka zapustnice z dne 4. 4. 2005 neveljavna (I. a), in zaradi ugotovitve, kolikšen del se izloči iz zapuščine iz naslova njegovega prispevka k povečanju vrednosti nepremičnine ID 0000 234 s stavbo št. 000 (I. c). Naknadno je sodišče določilo rok za vložitev tožbe 30 dni.

2. Zoper navedeni del sklepa se pritožuje dedič B. T. s predlogom za njegovo spremembo ali razveljavitev. Meni, da zapustničino pisanje z dne 4. 4. 2005 sploh ni oporoka, pač pa pooblastilo, saj zapustnica z vsebino zapisa ni razpolagala s svojim premoženjem za primer smrti, pač pa je sina R. T. le pooblastila za dvig ključev. Glede dela, ki se nanaša na gozdne parcele, pa tudi naj ne bi bilo jasno, za katere nepremičnine gre. Meni, da bi po zaslišanju dedičev, kar je predlagal, pa sodišče tega ni izvedlo, na pravdo morala biti napotena kvečjemu sodediča. Po njegovem mnenju velja to tudi za zahtevano izločitev iz zapuščine iz naslova njegovega prispevka, saj meni, da je tega specificiral in prepričljivo izkazal s fotografijami.

3. Na pritožbo je odgovoril dedič A. T., predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zapuščinski postopek prekinilo in dediča, ki ne priznava veljavnosti oporoke, in ki zahteva iz zapuščine določen del premoženja kot svoj, napotilo na pravdo proti ostalima dvema dedičema.

6. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če je sporna veljavnost ali vsebina oporoke (1. odst. in 1. tč. 2. odst. 210. čl. Zakona o dedovanju - ZD). Če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, napoti sodišče stranke na pravdo, če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava (2. tč. 1.odst. 212. čl. ZD). Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. čl. ZD).

7. Ne drži, da lastnoročna oporoka zapustnice z dne 4. 4. 2005 ni (zapustničina) izjava o razpolaganju z njenim premoženjem za primer njene smrti, da torej ni oporoka, pač pa le pooblastilo za dvig ključev. Zapustničina izjava je naslovljena kot oporoka in je lastnoročno napisana, v njej pa ne piše zgolj to, da naj sin R. T. prevzame ključe od hiše (na naslovu Ulica 52/A), pač pa tudi, da je njemu hiša namenjena v celoti in zapustnica tudi navaja, zakaj. Kako se bodo oporočna razpolaganja razlagala, je stvar nadaljnjega zapuščinskega postopka, ni pa mogoče reči, da ne gre za oporoko. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da to je zapustničina oporoka in pravilno je zato, da je na pravdo napoten dedič, ki ji odreka veljavnost.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, da je na pravdo dediča napotilo tudi zaradi spornih dejstev glede izločitve dela iz zapustnikovega premoženja, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, konkretno 1/2 nepremičnine, ki je opisana v 1. točki obrazložitve zgoraj (2. tč. 1. odst. 212. čl. ZD). ZD v 32. čl. izrecno navaja, da imajo dediči, zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico to zahtevati. Če jim drugi dediči tega ne priznavajo, je logično, da morajo to svojo pravico uveljaviti v kontradiktornem pravdnem postopku, v katerem nosijo trditveno in dokazno breme. Zapuščinski postopek ni namenjen ugotavljanju resničnosti spornih dejstev, v takih primerih je odločitev sodišča prve stopnje, da dediča zaradi tega napoti na pravdo, pravilna. Ni mogoče oceniti, da je pravica dediča, ki uveljavlja svojemu prispevku ustrezen del kot svoj lasten, bolj verjetna od pravic sodedičev na celotni zapuščini, saj je dedič z zahtevkom tisti, ki mora svojo last šele opredeliti in dokazati v celoti. Zgolj specifikacija del in fotografije temu ne zadostijo, pa tudi ne morebitno zaslišanje dedičev.

9. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, v zvezi s 163. čl. ZD), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

10. Po 1. odst. 174. čl. ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka, zato mora dedič A. T., ki je na pritožbo odgovoril ter priglasil stroške v zvezi s tem, slednje trpeti sam.