Appeal dismissed; tax exemption denied due to insufficient poverty evidence and high bank balance.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Predstavljeno premoženjsko stanje tožnika ne daje podlage za taksno oprostitev, saj je ta institut namenjen le najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika ni mogoče uvrstiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pravočasno pritožbo tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Poudarja, da vse do pravnomočne razsodbe ne bo mogel razpolagati z deležem na skupnem premoženjem. Znašel se je v težkih okoliščinah, zaradi katerih je ogroženo njegovo preživljanje. Že devet let je brezposeln in zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja ter starosti tudi nezaposljiv. Zaradi zagotavljanja eksistenčnega minimuma za svoje preživljanje je bil primoran prodati vse premičnine, ki niso bile uveljavljane v okviru skupnega premoženja pravdnih strank. Sredstva na bančnem računu predstavljajo edina sredstva, ki mu omogočajo lastno preživljanje in s tem zagotavljanje socialnega minimuma. Rešitev spora o skupnem premoženju ni realno pričakovati prej kot v petih letih, zato je njegovo preživljanje v primeru neoprostitve plačila sodne takse oz. njenega odloga do pravnomočne odločitve sodišča, ogroženo. Če ga sodišče plačila sodne takse ne bo oprostilo, mu za lastno preživljanje za nadaljnjih pet let ostane manj kot 133,33 EUR na mesec.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ga oprosti plačila sodne takse v celoti oz. mu omogoči odlog plačila sodne takse do pravnomočne sodbe glede skupnega premoženja pravdnih strank.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse, predvideni v 11. členu ZST-1. Nosilni razlog sklepa je, da ima tožnik v lasti več nepremičnin, katerih skupna vrednost je po podatkih GURS 155.309 EUR, vendar je pri njih vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice. Pri banki ima tožnik odprt transakcijski račun, stanje na transakcijskem računu pa je bilo na dan 7. 5. 2019 14.469,53 EUR. Glede na predstavljene podatke je prvo sodišče zaključilo, da tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse ni utemeljen.

5. Zaključku prvega sodišča v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik glede na visoke prihranke razpolaga z zadostnimi sredstvi, ki mu omogočajo plačilo dolgovane sodne takse v višini 6.525,00 EUR. Predstavljeno premoženjsko stanje tožnika ne daje podlage za taksno oprostitev, saj je ta institut namenjen le najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika ni mogoče uvrstiti.

6. Izpolnjeni pa tudi niso razlogi za odlog plačila sodne takse, za kar se med drugim zavzema pritožba. Zatrjevanja v zvezi s trajanjem pravdnega postopka so povsem posplošena, enako velja tudi glede zatrjevanj o slabem zdravstvenem stanju, ki so nekonkretizirana in nepodprta z ustreznimi dokazi.

7. Tožnik v pritožbi poudarja, da je bil zaradi zagotavljanja eksistenčnega minimuma za svoje preživljanje primoran prodati vse premičnine. Sredstva na bančnem računu naj bi po njegovih zatrjevanjih predstavljala edina sredstva, ki mu omogočajo preživljanje in zagotavljanje socialnega minimuma. Vendar pa je (vsaj) nenavadno, da bi oseba, ki zatrjuje življenje na robu eksistenčnega minimuma, za svoje preživljanje v povprečju mesečno potrošila več kot 1.800 EUR. Izpis prometa na transakcijskem računu namreč prikazuje, da je imel tožnik v obdobju od 1. 1. 2019 do 9. 5. 2019 za več kot 9.000 EUR izdatkov. Za osebo, ki zatrjuje življenje na robu eksistenčnega minimuma, je tako visok znesek najmanj nenavaden. Pritožbenemu sodišču pa navedeno dejstvo predstavlja dodatno potrditev stališča prvega sodišča, da zaradi plačila dolgovane sodne prakse, tožnikovo preživljanje ne bo ogroženo.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).