Appeal court reduces damages for foreign assistance and contributory negligence based on duty of care principles.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se znesek odškodnine zniža za 4335,73 EUR (na 6966,69 EUR) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki pa tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 1143,10 EUR (na 1436,90 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica mora toženki v roku 15 dni povrniti 183,60 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 11.302,42 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2016 do plačila v roku 15 dni (I. točka izreka), v presežku, to je za plačilo 6.729,58 EUR s pripadajočimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.580,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (I. in III. točka izreka) je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Odločitvi sodišča formalno nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov, obrazloženo pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodba pomanjkljiva, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Sodišče naj bi pomanjkljivo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zaradi tega pa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Pristransko naj bi v celoti sledilo izpovedbi tožnice, čeprav se je ta v bistvenih delih razlikovala od izpovedb zaslišanih prič, pri tem pa ni podalo razlogov, zakaj verjame tožnici, zaslišanim pričam pa ne.

Da je sodelavka tožnice posodo z juho odložila na rob zaboja, je izpovedala le tožnica, medtem ko je taista sodelavka izpovedala, da ji ni v zvezi s tem, da bi juho polila ona, ničesar znanega. Navaja, da je tudi tožničina nadrejena izpovedala, da je juho polila prav tožnica sama, nobena od prič pa dejanskega padca tožnice ni videla, niti potrdila njenih navedb, da je juho polil nekdo drug. Tožnica naj ne bi dokazala, da je njena sodelavka juho napačno odložila. Neujemanje v izjavah tožničine nadrejene in ostalih prič, zaradi česar sodišče tožničini nadrejeni ni verjelo, je minimalno in povsem življenjsko.

Prav tako sodišče ni zaslišalo dveh prič, katerih zaslišanje je predlagala toženka in bi po njenem mnenju prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Dalje pritožnica navaja, da je sodišče tudi napačno presodilo, da je tožnica upravičena do povračila za tujo pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica pomoč potrebovala le prve dni po škodnem dogodku pri opravljanju nekaterih opravil, vendar je šlo za izrazito kratko in prehodno obdobje, pri čemer je tožnica sama izpovedala, da pomoči pri oblačenju ni potrebovala. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec dodal, da je potrebovala pomoč pri vseh težjih fizičnih opravilih, npr. dvigovanju nad 10 kg in drugih aktivnostih, pri katerih prihaja do obremenitev ledvene regije in leve spodnje okončine.

V gospodinjstvu se večino opravil opravi brez prenašanja težjih bremen, pa tudi sicer bi si lahko zakonca drugače prerazporedila delo. Navaja še, da tudi prevozi tožnice na preglede ne presegajo okvira nudenja pomoči, ki jo je dolžan nuditi zakonec svojemu zakoncu, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I Cp 1081/2011. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, relevantnih kršitev postopka ni storilo, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Izpodbijana sodba ima po oceni pritožbenega sodišča vse razloge o odločilnih dejstvih, zato je preizkus njene pravilnosti in zakonitosti v celoti možen. V čem naj bi bila njena pomanjkljivost (razen kolikor se nanaša na oceno dokazov, o tem pa več v nadaljevanju), pritožba konkretno niti ne pove, zato konkretnejši odgovor na ta očitek tudi ni možen. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni podana.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pomanjkljivo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma da je napravilo nepravilno dokazno oceno, ko je glede načina nastanka škodnega dogodka sledilo izpovedbi tožnice ter da ob tem ni podalo razlogov, zakaj verjame tožnici, zaslišanim pričam pa ne. Sodišče prve stopnje je namreč v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zakaj glede vprašanja, kako je do škodnega dogodka prišlo, verjame tožnici. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje prisluhnilo dvema nasprotujočima izpovedbama, in sicer izpovedbi tožnice, ki je trdila, da je politje juhe povzročila njena sodelavka, in izpovedbi tožničine nadrejene, ki je izpovedala, da sta ji tako tožnica sama kakor tudi oddelčna čistilka po dogodku povedali, da je juho polila tožnica. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta slednji dve to zanikali, posredno pa je izpovedbo tožničine nadrejene ovrgla tudi priča J. M., ni nerazumno in pristransko, da je v zvezi s tem sledilo izpovedbi tožnice. Sodišče prve stopnje je kot življenjsko verjetno sprejelo, da tožnica juhe ni prevrnila sama, saj bi v tem primeru vedela, da je na tleh luža juhe in bi bila pazljivejša. Verodostojnost tožničine izpovedbe glede načina nastanka dogodka je dodatno krepilo tudi to, da se tožničina sodelavka ni spomnila, ali je juho morda polila ona, kar je sodišče povsem razumno označilo za neobičajno. Oceno o tožničini verodostojnosti je sodišče prve stopnje podkrepilo tudi s poročilom o varnostnem incidentu, kar je bil, poleg že naštetih, prav tako eden od dejavnikov, na katerem je sodišče gradilo svojo dokazno oceno. Skupek vseh povzetih okoliščin je sodišče prve stopnje vodilo do sprejetih dokaznih zaključkov. Pri tem je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z napotkom 8. čl. ZPP, po katerem odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Dokazna ocena kot celota je prepričljiva in razumna in jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

8. Sodišče prve stopnje pa je kljub pravilni ugotovitvi odločilnih pravno pomembnih dejstev napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen oziroma da tožnica ni soprispevala k nastanku škode; Obligacijski zakonik (OZ) v 1. odst. 171. čl. namreč določa: Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

9. Prvostopenjsko sodišče je sâmo izrecno ugotovilo, da ob deljenju hrane lahko prihaja do politih madežev, da je tožnica hrano delila vsakodnevno in se je občasno zgodilo, da je pri tem komu kaj padlo na tla in se razlilo. Ob tem je sodišče nadalje ugotovilo, da je tik pred škodnim dogodkom tožnica hitela k telefonu, da bi poklicala v kuhinjo. Tožnica je bila torej v naglici, pri čemer pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bilo njeno hitenje posledica zahtev delodajalca. Vse to utemeljuje očitek tožnici, da bi morala v času deljenja hrane pričakovati, da je kje kaj polito in posledično spolzko ter biti temu ustrezno bolj previdna oz. pozorna. Tožnica je zanemarila povprečno pričakovano skrbnost za lastno varnost. Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. čl. OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oz. da stopi tja, koder je pogledal.

10. Presoja sodišča prve stopnje, da soodgovornosti tožnice za nastalo škodo ni, je zato napačna. Upoštevajoč vse okoliščine - težo krivde tožničine sodelavke, ki je iz malomarnosti povzročila politje juhe, za kar odgovarja toženka (1. odst. 147. čl. OZ), in tožničino lastno malomarnost (stopila je v lužo polite juhe, ki bi jo lahko pričakovala) pritožbeno sodišče prispevek tožnice k nastali škodi ocenjuje vsaj na 30% 1 . Ob tem pa pojasnjuje, da gre le za aplikacijo pravila 171. čl. OZ na ugotovljeno dejansko stanje, torej za uporabo materialnega prava, na kar sodišče druge stopnje skladno z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu spremenilo kljub temu, da pritožba tega ni posebej argumentirano grajala.

11. Nadalje pa je v celoti materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za tujo pomoč (1. odst. 174. čl. OZ). Pritožba pravilno opozarja, da glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na izvedensko mnenje, posebne tuje pomoči tožnica ni potrebovala. Ustaljena sodna praksa oškodovancu sicer priznava pravico do povračila stroškov za tujo pomoč tudi v primeru, če so mu jo nudili svojci. Vendar pa mora taka pomoč svojcev presegati običajno, ki sodi v okvir pomoči med zakoncema, ki sta si jo medsebojno dolžna nuditi že na podlagi predpisov družinskega prava. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica potrebna pomoči zgolj prve dni po škodnem dogodku oziroma v izrazito kratkem in prehodnem časovnem obdobju, narekuje oceno, da ta pomoč ni presegala obsega običajne pomoči med zakoncema. Tožnica sama je celo izrecno izpovedala, da pomoči pri vsakodnevnih opravilih (osebni negi) ni potrebovala, sodišče pa je tudi izrecno ugotovilo, da ni trpela zelo hudih bolečin. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da naj bi tožnica kasneje potrebovala še pomoč pri težjih fizičnih opravilih (dvigovanje bremen, težjih od 10 kg), vendar je sklep o tem, da je táko pomoč potrebovala 270 ur, brez kakršnekoli dejanske podlage. Pritožbeno sodišče tu pritrjuje stališču toženke, da se v gospodinjstvu večino opravil opravi brez prenašanja težjih bremen, zato tudi na podlagi te ugotovitve tožnici ni mogoče priznati odškodnine iz naslova tuje pomoči.

12. Po povedanem je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se znesek odškodnine zniža za tujo pomoč (1350 EUR) in za 30% soprispevka (30 % od 7500 EUR odmerjene nepremoženjske škode in 2452,42 EUR premoženjske škode, kar je 2985,73 EUR), tj. za 4335,73 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (5. al. 358. čl. ZPP). V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

13. Po spremenjeni sodbi je tožničin uspeh v pravdi približno 40 % (6696,69 EUR od 18.032,00 EUR) in v tem obsegu je upravičena do povračila stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, 60 % pa jih mora povrniti toženki. Ta je priglasila 551,50 EUR. 40 % od neizpodbijanega zneska priznanih tožničinih stroškov 4418,80 EUR je 1767,52, 60 % od 551 EUR pa je 330,60 EUR. Po pobotanju se izkaže, da dolguje toženka tožnici za stroške pred sodiščem prve stopnje 1436,92 EUR.

14. Toženka pa je s pritožbo uspela približno 40% (s 4335,73 EUR od 11.302,42 EUR), zato ji je v tem obsegu tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške, in sicer 40 % plačane in priglašene sodne takse za pritožbo v znesku 459 EUR, kar je 183,60 EUR.

1 Prim. zadeve VS RS II Ips 221/2014, VDSS 1080/2018, VSL II Cp 2298/2017, I Cp 1644/2018, II Cp 824/2011 in druge.