Court upholds partial restriction of business capacity for a schizophrenic patient due to inability to self-care.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca, četudi se je od najbolj manifestne in floridne oblike bolezni v letu 2017 zaradi zdravljenja deloma izboljšalo, še vedno ni tako, da bi bil sposoben v celoti sam skrbeti za svoje pravice in koristi, saj še ni sposoben niti razmeroma enostavnega opravila, kot je plačevanje položnic, poleg tega pa tudi ni prišel na sodišče, ker naj bi mu po lastnih navedbah zaslišanje na naroku predstavljalo prevelik stres. Navedeno pomeni, da nasprotni udeleženec očitno še ni sposoben samostojnega funkcioniranja in skrbi za svoje pravice in koristi, zato je odločitev sodišča, da se mu omeji poslovna sposobnost, pravilna. Ohranil pa je delno poslovno sposobnost za razpolaganje z omejenimi vsotami denarja (300,00 EUR mesečno), kar mu kljub omejitvam, ki so posledica njegove bolezni, omogoča tudi ustrezno funkcioniranje v vsakdanjem življenju in ustrezno stopnjo samostojnosti ter človeškega dostojanstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku, začetem po uradni dolžnosti, nasprotnemu udeležencu delno odvzelo poslovno sposobnost in sicer za razpolaganje in upravljanje s finančnimi sredstvi ter mesečnimi prejemki nad 300,00 EUR mesečno ter za urejanje pravnih poslov (predvsem upravljanje z dediščino in prodajo ali najem nepremičnin). Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenji izvedenk psihološke in psihiatrične stroke, da nasprotni udeleženec boleha za kronificirano shizofrenijo, ki je bila dolga leta nezdravljena, zaradi česar je invalidiziran in pomembno okrnjen pri funkcioniranju na različnih področjih življenja, tako da ni sposoben samostojno skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep spremeni tako, da se postopek ustavi, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. V pritožbi med drugim navaja, da se njegovo stanje izboljšuje, da njegovi prihodki znašajo mesečno nekaj čez 500,00 EUR, zato ni potrebe, da bi se mu omejevala pravica razpolaganja s celotnimi sredstvi. Nima nepremičnega premoženja niti prihrankov, tudi njegova starša sta še živa, zato je odločitev sodišča v delu, ko se mu odvzema poslovna sposobnost za urejanje pravnih poslov, preuranjena in (zaenkrat) nepotrebna. Od januarja 2019, ko ga je pregledala izvedenka, se je njegovo stanje izboljšalo, več časa preživi v svojem stanovanju in skrbi sam zase.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialno pravno odločitev. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bila v postopku odvzema (omejitve) poslovne sposobnosti nasprotnemu udeležencu postavljeni izvedenki psihološke in psihiatrične stroke, ki sta svoje ugotovitve prepričljivo in obširno obrazložili, sodišče pa je te ugotovitve kot ključne za odločitev tudi pravilno povzelo v izpodbijanem sklepu. Tako sodišče pravilno povzema ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke dr. A. A. (ki se navezuje tudi na ugotovitve izvedenke klinične psihologije dr. B. B.), da nasprotni udeleženec boleha za kronično shizofrenijo, zaradi katere je njegova funkcionalnost izrazito okrnjena. Nasprotni udeleženec se zaradi posledic dolgoletno nezdravljene duševne bolezni ne zmore soočati z informacijami, katerih ne prepoznava niti, ko se mu da namige, kar pomeni, da še ni sposoben konstruktivno pristopiti k reševanju svojih težav oziroma celoviti skrbi za svoje pravice in koristi. Vseh teh obrazloženih in strokovno utemeljenih ugotovitev izvedenk pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, zato obširnih ugotovitev izvedenk, kot jih je natančno in pravilno povzelo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Dodaja le, da sta bili obe izvedenski mnenji vročeni nasprotnemu udeležencu, ki se je o njiju izjavil, vendar v izjavah z dne 4. 1. 2019 in 29. 1. 2019 ni obrazloženo nasprotoval strokovnim ugotovitvam izvedenk.

5. V zvezi z navedbami, da se je pritožnikovo stanje od januarja 2019, ko ga je pregledala izvedenka, izboljšalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi te okoliščine oziroma zadnje dejansko stanje ustrezno upoštevalo. Tako je svojo odločitev oprlo tudi na navedbe začasnega skrbnika nasprotnega udeleženca C. C., ki je na naroku dne 21. 5. 2019 povedal, da še vedno plačuje položnice za sina (nasprotnega udeleženca), ker slednji tega trenutno še ne zmore. Sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da se nasprotni udeleženec kljub izkazanemu vabilu na zaslišanje, naroka ni udeležil, ker naj bi mu sodni postopek povzročal stres. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče glede na te okoliščine ugotavlja, da zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca, četudi se je od najbolj manifestne in floridne oblike bolezni v letu 2017 zaradi zdravljenja deloma izboljšalo, še vedno ni tako, da bi bil nasprotni udeleženec sposoben v celoti sam skrbeti za svoje pravice in koristi, saj še ni sposoben niti razmeroma enostavnega opravila, kot je plačevanje položnic, poleg tega pa tudi ni prišel na sodišče, ker naj bi mu po lastnih navedbah zaslišanje na naroku predstavljalo prevelik stres. Navedeno pomeni, da nasprotni udeleženec očitno še ni sposoben samostojnega funkcioniranja in skrbi za svoje pravice in koristi, zato je odločitev sodišča, da se mu omeji poslovna sposobnost, pravilna.

6. Tudi navedbe v pritožbi, da nasprotni udeleženec nima nepremičnega premoženja ali prihrankov in da sta njegova starša še živa (torej še ni uveden zapuščinski postopek), ne morejo omajati odločitve sodišča prve stopnje. Institut omejitve poslovne sposobnosti je namenjen tudi temu, da se prepreči, da bi oseba, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti ipd. ni sposobna skrbeti za svoje pravice ali koristi, brez svoje krivde zašla v stisko oziroma težave. Namen omejitve poslovne sposobnosti je torej (tudi) preventiven, zato je pravilna odločitev sodišča, da se upošteva kot relevantno okoliščino tudi dejstvo, da bi nasprotni udeleženec, če bi pridobil premoženje, lahko z njim nerazumno razpolagal oziroma postal žrtev prevarantov ali zlorab. Dejstvo je, da lahko nasprotni udeleženec premoženje večje vrednosti pridobi kadarkoli (ne le z dedovanjem), lahko pa bi, če njegova poslovna sposobnost ne bi bila omejena, tudi sklepal različne pravne posle (na primer se zadolžil). Prav takšne za nasprotnega udeleženca potencialno nevarne oziroma škodljive situacije se preprečuje z delnim odvzemom poslovne sposobnosti. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo, da sposobnost nasprotnega udeleženca za razpolaganje z denarjem in funkcioniranje v vsakdanjem življenju ni popolnoma onemogočena, zato je ohranil delno poslovno sposobnost za razpolaganje z omejenimi vsotami denarja (300,00 EUR mesečno), kar je po oceni sodišča druge stopnje ustrezno in omogoča nasprotnemu udeležencu kljub omejitvam, ki so posledica njegove bolezni, tudi ustrezno funkcioniranje v vsakdanjem življenju in ustrezno stopnjo samostojnosti ter človeškega dostojanstva.

7. Glede pritožbenih navedb, da nasprotni udeleženec že sedaj večino denarja preda očetu, ki nato plača položnice, kar je bolj učinkovito (oče plačuje položnice tako zase kot za sina; ima tudi elektronsko bančništvo, ki ga nasprotni udeleženec nima), ker ni treba vsakemu posebej hoditi na bančno okence, pa sodišče poudarja, da ima ustrezno varovanje pravic in koristi nasprotnega udeleženca prednost pred udobjem oziroma učinkovitostjo plačevanja. Zgolj pripominja, da tudi ta malenkostna neugodnost, ki jo izpostavlja pritožba (da bo imel nasprotni udeleženec za opraviti nekaj več poti), ne predstavlja bremena, ki bi lahko kakorkoli vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje. Nenazadnje sta izvedenki tudi ugotovili, da nasprotni udeleženec zaradi bolezni praktično nima socialnih stikov in le redko hodi iz stanovanja, zato bo zanj kvečjemu koristno, če bo nekoliko pogosteje zapustil stanovanje.

8. Ker pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.