Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep II Cpg 199/2019 ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CPG.199.2019 AI generated

Appeal dismissed; closed bank account alone does not justify court fee waiver when financial assets remain sufficient.

Case Number VSL Sklep II Cpg 199/2019
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellant's appeal against the first-instance court's refusal to waive court fees was rejected because a closed bank account does not automatically qualify for fee relief. The court correctly assessed the appellant's financial and asset status based on public financial reports, finding them solvent despite the lack of a transaction account. Consequently, the appellant failed to prove inability to pay the fee without endangering their business operations.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o sodnih taksah - ZST-1; 11. člen; 337. člen: A party seeking partial waiver or deferral of court fees must demonstrate inability to pay the full amount without endangering their business, considering total financial and asset status, not merely the existence of a closed bank account.

Keywords

AI generated
court fee waiver financial solvency bank account status business endangerment Zakon o sodnih taksah asset assessment fee deferral

Cited Legislation

AI generated
11. člen Zakona o sodnih taksah - ZST-1
337. člen Zakona o pritožbenem postopku - ZPP
365. člen Zakona o pritožbenem postopku - ZPP
1. člen Zakona o sodnih taksah - ZST-1
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Tožena stranka je predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo utemeljevala le na dejstvu zaprtega transakcijskega računa. Vendar slednje samo po sebi ne utemeljuje predloga za taksno oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sodišče namreč pri odločanju o taksni oprostitvi ne upošteva le likvidnostnega stanja, temveč tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. Kot zgoraj navedeno pa iz zadnjih javno objavljenih podatkov o poslovanju tožene stranke izhaja, da je tožena stranka poslovala pozitivno oziroma, da je njeno finančno in premoženjsko stanje dobro.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Gre za laično pritožbo, v kateri je tožena stranka navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je opiralo na javno objavljene podatke o finančnem stanju tožene stranke na dan 31. 12. 2016, v vmesnem času pa naj bi se njeno finančno stanje bistveno poslabšalo in se je znašla v likvidnostnih težavah. Posledično je smiselno predlagala, da se njenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek ugodi oziroma se plačilo slednje toženi stranki vsaj odloži ali omogoči obročno plačilo. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če želi taksni zavezanec doseči delno oprostitev plačila sodne takse ali odlog oziroma obročno plačilo sodne takse, mora trditi in dokazati, da nima denarja za plačilo celotne takse in ga ne more zagotoviti oziroma ga ne more zagotoviti takoj brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi, tretji in četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Pri odločitvi sodišče upošteva finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje predlagatelja (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. V obravnavanem primeru so bili v nasprotju z zatrjevanji pritožnice vsi indikatorji za ugotavljanje premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz 12b. člena ZST-1 pravilno upoštevani. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v letno poročilo za leto 2016, ki je bilo ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse zadnje javno objavljeno letno poročilo, pravilno ugotovilo, da je tožena stranka leto 2016 zaključila z bilančnim dobičkom v višini 48.335,37 EUR in prenesenim dobičkom v višini 93.066,78 EUR. Prav tako je ugotovilo, da je tožena stranka na dan 31. 12. 2016 razpolagala z zalogami v višini 22.832,70 EUR in kratkoročnimi poslovnimi terjatvami v višini 143.978,12 EUR ter denarnimi sredstvi v višini 133,70 EUR (ki presegajo strošek sodne takse za pritožbo, ki v konkretnem primeru znaša 102,00 EUR). Iz registra transakcijskih računov pa je razbralo, da tožena stranka v Republiki Sloveniji nima odprtega transakcijskega računa.

6. Tožena stranka je predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo utemeljevala le na dejstvu zaprtega transakcijskega računa. Vendar slednje samo po sebi ne utemeljuje predloga za taksno oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sodišče namreč pri odločanju o taksni oprostitvi ne upošteva le likvidnostnega stanja, temveč tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. Kot zgoraj navedeno pa iz zadnjih javno objavljenih podatkov o poslovanju tožene stranke izhaja, da je tožena stranka poslovala pozitivno oziroma, da je njeno finančno in premoženjsko stanje dobro. Tožena stranka v predlogu ni pojasnila, zakaj dolžne sodne takse ne more poravnati z unovčenjem zalog ali kratkoročnih poslovnih terjatev. V pritožbi je sicer pojasnila, da se ji je finančno stanje od 31. 12. 2016 dalje poslabšalo, ne da bi navedla upravičene razloge, zakaj tega ni navedla že prej, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more upoštevati, ker so prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje je zato kljub dejstvu zaprtega transakcijskega računa, glede na sicer dobro ugotovljeno finančno in premoženjsko stanje toženke, pravilno ocenilo, da tožena stranka ima premoženje, s katerimi je zmožna brez ogrožanja svoje dejavnosti plačati tudi sicer objektivno nizko odmerjeno sodno takso v višini 102,00 EUR.

7. Glede na ugotovljeno premoženjsko in finančno stanje ter obseg njenega poslovanja, kot tudi trditveno podlago v predlogu, tožena stranka ni dokazala niti, da bi bila s takojšnjim plačilom odmerjene sodne takse občutno zmanjšana njena sredstva tako, da bi bila ogrožena njena poslovna dejavnost. Zato tožena stranka ne more biti uspešna niti s predlogom za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).