Appeal dismissed; defendant failed to prove material defects or counterclaim damages despite goods acceptance.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 285,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Tožeča stranka je izkazala, da je blago dobavila, tožena stranka pa ga je brez pripomb prevzela. Sklicujoč se na listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka obstoj obveznosti po spornih računih pred pravdo priznavala. S tem se je na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme, da je napake na dobavljenem blagu pravi čas in utemeljeno grajala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24899/2017 z dne 24. 3. 2017 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljanja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.355,21 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 956,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je na podlagi štirih izdanih računov za dobavljeni material in na podlagi 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih od tožene stranke vtoževala plačilo 5.355,21 EUR s pripadki. V postopku ni bilo sporno, da je bilo toženi stranki blago dobavljeno in ga je le-ta tudi prevzela. Je pa tožena stranka ugovarjala stvarne napake na dobavljenem blagu in sicer zlasti oziroma konkretno, da lesene deske niso bile impregnirane v skladu z dogovorom. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče T. M., s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 11. točki izpodbijane sodbe navedlo, da navedene priče ni zaslišalo, ker bi izvedba tega dokaza pomenila izvedbo informativnega dokaza. Po oceni sodišča prve stopnje namreč tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage o tem, da je tožečo stranko o napaki nemudoma obvestila (prvi odstavek 461. člena Obligacijskega zakonika) oziroma kdaj in na kakšen način naj bi to storila. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožene stranke pomanjkljiva. Tožeča stranka je namreč zanikala, da bi tožena stranka grajala napake na dobavljenem blagu in je predložila več listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožena stranka blago prejela in brez pripomb prevzela (A8 - A10, A13 A15 in A20). Zato zgolj pavšalno zatrjevanje tožene stranke, da je tožečo stranko večkrat opozorila, da lesene deske niso impregnirane v skladu z dogovorom, zaradi česar naj bi jo pozvala na predložitev dokazil o impregnaciji, ne zadostuje. Tožena stranka je sicer v pritožbi navajala, da naj bi priča M.T. pojasnil, da lesene deske niso bile impregnirane, in da je posledično tožena stranka zavrnila račune tožeče stranke. Vendar slednje ni odločilnega pomena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, komu in kdaj. Pravočasno in pravilno grajanje pa je nujno, da bi tožena stranka lahko uveljavljala pravice iz naslova napak dobavljenega blaga.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa je tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila v smeri, da je izkazala, da je blago dobavila ter da ga je tožena stranka brez pripomb prevzela. Sklicujoč se na zgoraj navedene listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka obstoj obveznosti po spornih računih pred pravdo priznavala (glej zlasti 12., 13. in 15. točko izpodbijane sodbe). S tem se je na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme, da je napake na dobavljenem blagu oziroma konkretno le na lesenih deskah pravi čas in utemeljeno grajala. Pri tem glede na že navedeno ni bila uspešna. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka plačati dobavljeno blago, pravilen. Pritožničin očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi pravil postopka pa posledično ni neutemeljen.

8. Tožena stranka je v postopku postavila tudi pobotni ugovor. Trdila je, da ji je nastala škoda, ker njena naročnica družba K. d. o. o., zaradi dobave blaga z napako, ni v celoti plačala njenih obveznosti do tožene stranke po računu št. 27 z dne 21. 7. 2014 (B1). Kot že rečeno, tožena stranka ni dokazala, da je pravočasno in pravilno grajala napake, zato se na dejstvo obstoja napak ne more uspešno sklicevati. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je K. d. o. o. toženi stranki poravnal vse nastale obveznosti, pri čemer se je sklicevalo na listino iz priloge A19 (Izpis kartic po partnerjih družbe K. d. o. o.), ki ji tožena stranka ni nasprotovala oziroma se do nje niti ni opredelila. Pomanjkljive trditvene podlage pa ne more nadomestiti s pritožbenim navajanjem, da bi njene trditve, da K. d. o. o. računa ni poravnal v celoti, potrdil zaslišani T. M. Tožeča stranka je namreč z listino K. d. o. o. dokazala, da je le-ta obveznosti v celoti plačala, čemur tožena stranka nato ni ugovarjala, temveč je vztrajala pri sklicevanju na izpiske svojega prometa. Tudi v pritožbi je ponavljala, da je iz priloženih izpiskov prometa razvidno, da ji je naročnica plačala bistveno manj in sicer 15.000,00 EUR (od zaračunanih 25.224,30 EUR). Vendar pa ti izpiski prometa (B2- B5) v konkretnem primeru ne morejo biti dokaz o delnem neplačilu K. d. o. o., saj iz njih ni razviden promet na računu tožene stranke v daljšem obdobju, temveč gre le za izpiske posameznih transakcij. Tožena stranka bi eventualno lahko izpodbila verodostojnost Izpisa kartic po partnerjih družbe K. d. o. o., če bi trdila in z izpisom prometa za celotno obdobje (v katerem je K. d. o. o. izvajal plačila) izkazala, da nekaterih plačil ni prejela. Ker tega ni storila, sodišče pa je ugotovilo, da je K. d. o. o. toženi stranki obveznost po računu št. 27 plačal v celoti, tožena stranka s pobotnim ugovorom uveljavljane nastale škode ni dokazala. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

9. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevaje Odvetniško tarifo tožeči stranki za odgovor na pritožbo priznalo 500 točk (tarifna številka 21) in za materialne stroške 10 točk (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), vse skupaj 234,09 EUR, z 22 % DDV pa 285,59 EUR, ki jih je tožena stranka v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.