Inheritance court rejects appeal regarding denationalized property distribution and executor claims against heirs.

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (v točkah II./III., II./IV.39. in II./V.) potrdi.

II. Dedinja A. A. nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Po ustaljeni sodni praksi se omejitve pri oporočnem razpolaganju glede v denacionalizaciji vrnjenega premoženja nanašajo le na upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa tudi na oporočna razpolaganja njegovih dedičev. Takšna oporočna razpolaganja je zato treba dopustiti tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke.

Terjatev skrbnika za posebni primer za začasno upravljanje z vrnjenim premoženjem ima obligacijskopravno in ne dednopravno naravo. Takšna terjatev proti ostalim dedičem zapade ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj ima skrbnik šele takrat možnost ugotoviti, koliko odpade na posameznega dediča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, ki je bila zapustniku vrnjena v denacionalizacijskem postopku (I. točka izreka), izvedlo zakonito dedovanje v drugem dednem redu, pri čemer je odločilo, da polovico zapuščine dedujejo dediči po zapustnikovi vdovi B. B. (II./I. točka izreka), po 1/10 pa dedujejo dediči po zapustnikovih dveh bratih in treh sestrah (II./II., III., IV., V. in VI. točke izreka), ter ugotovilo, da so se dediči priglasili k dedovanju in sprejeli svoje dedne deleže (III. točka izreka).

2. Dedinja A. A. sklep izpodbija v točkah II./III. in II./IV.39. izreka iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da bi po zapustnikovi sestri C. C. morali dedovati njeni zakoniti dediči po vstopni pravici in ne oporočni dedič D. D. C. C. z vrnjenim premoženjem ni mogla razpolagati, saj ga v času, ko je sestavljala oporoko, v njenem premoženju ni bilo. Napačna je odločitev, da premoženje po pokojni zapustnikovi sestri E. E. skupaj dedujeta dediča A. A. in F. F., saj bi morala dedovati vsak svoj solastni del. Izpodbijani sklep pa je nezakonit tudi zato, ker sodišče ni odločalo o terjatvi dedinje G. G., ki jo je z vlogo z dne 3. 6. 2011 priglasila v postopku in predstavlja stroške, ki jih je imela kot skrbnica v postopku denacionalizacije. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Dedinja H. H. sklep izpodbija v točki II./V. izreka v delu, ki se nanaša na krog dedičev po pokojnem I. I. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, na podlagi katerih kriterijev je določilo dediče po zapustniku, v zvezi s tem pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Po pokojnem bratu zapustnika J. J. so dedovali I. I., K. K., L. L., ki je umrl brez potomcev, zato je njegov delež prirastel ostalim dedičem, in M. M. Dediči po K. K. in M. M. so pravilno ugotovljeni. Pri ugotovitvi dedičev po I. I. pa je sodišče zmotno upoštevalo, da sta dedinji tudi N. N. in O. O., saj sta se njuni prednici P. P. in R. R. odpovedali kakršnimkoli zahtevkom po I. I. Poleg tega gre v obravnavani zadevi za dedovanje po specialnih določilih Zakona o denacionalizaciji (ZDen), torej velja zakonito dedovanje, pri oporočnem dedovanju pa vstopne pravice ni. Za S. S. iz sodnega spisa ne izhaja, na kateri podlagi jo sodišče uvršča med dediče po pokojni P. P. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da N. N., O. O. in S. S. niso dedinje po I. I., skladno s tem pa prerazporedi tudi dedne deleže.

4. Na pritožbo dedinje A. A. je odgovoril dedič D. D. Navedbe v pritožbi prereka in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe dedinje A. A.

6. Sodišče prve stopnje je kot dediča po C. C. pravilno določilo oporočnega dediča D. D., kar je pritožnici pravilno pojasnilo v 7. točki obrazložitve. Zavzemanje pritožbe za zakonito dedovanje po vstopni pravici je zmotno. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da se omejitve pri oporočnem razpolaganju glede v denacionalizaciji vrnjenega premoženja nanašajo le na upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa tudi na oporočna razpolaganja njegovih dedičev. Takšna oporočna razpolaganja je zato treba dopustiti tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke.

Navedeno stališče je zavzeto v odločbah VSL III Cp 2628/2014, II Cp 2161/2004, I Cp 2195/2008, I Cp 1305/2010, I Cp 5542/2006 in I Cp 926/2018. Nasprotno stališče, da je dopustno le zakonito dedovanje po vstopni pravici, je zavzeto v odločbah, ki jih izpostavlja pritožba, to je v zadevah VS RS 218/96 in II Cp 2385/2000, medtem ko je v odločbi VSL I Cp 1879/2012 zavzeto stališče, ki dopušča oporočno dedovanje. Zgoraj navedeno večinsko sodno prakso podpira stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-138/99 z dne 18. 12. 2001, ki jo prav tako izpostavlja pritožba.

Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je smiselna rešitev, ki krog dedičev čim bolj približuje tistemu, kakršen je bil ob smrti zapustnika, za prehod premoženja na dediče pa določa tisti trenutek, ko je odvzeto premoženje spet zapustnikovo. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo ovrglo dva glavna nasprotna argumenta, to je, da pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji zapuščina, brez katere dedovanja sploh ni, ne obstaja, in da bi moral zakonodajalec v tem primeru urediti sistem ležeče zapuščine. Navedena odločba je bila izdana prav za primer dedičev, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa niso bili več živi, ter je zaščitila njihovo pravico do zasebne lastnine (33.

člen Ustave RS). Tako se izkažeta pritožbena ugovora, da bi morali po C. C. dedovati zakoniti dediči po vstopni pravici in da s premoženjem, ki je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, ni mogla razpolagati, ker je pred tem umrla, za neutemeljena, saj je sodišče njeno oporoko pravilno razlagalo v smeri, da velja tudi za kasneje najdeno premoženje, katerega v celoti deduje njen nečak D. D. (priloga C 2; sklep O 516/73 z dne 9. 6. 1972).

7. Pritožbeni ugovor, da pri dedičih A. A. in F. F. ne gre za skupnost dedičev, ampak da morata dedovati vsak svoj solastni delež, je neutemeljen, saj iz izreka sklepa izhaja, da dedinja A. A. podeduje dedni delež v višini 1/12, F. F. pa v višini 1/20. Sodišče je solastne deleže določilo.

8. Glede pritožbenega ugovora, da sodišče ni odločalo o terjatvi dedinje G. G., priglašeni z vlogo z dne 3. 6. 2011, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za terjatev do zapuščine in v Zakonu o dedovanju (ZD) ni najti podlage, da bi moralo zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju odločati o njej. 1 Pritožnica je predložila listine, iz katerih izhaja, da je bila postavljena kot skrbnica za posebni primer 2 za začasno upravljanje z vrnjenim premoženjem (priloga A 3), ter je imela iz tega naslova določene stroške, predvsem na podlagi pravdnega postopka (priloga A 18). Njena terjatev ima obligacijskopravno in ne dednopravno naravo. Takšna terjatev proti ostalim dedičem zapade ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj ima skrbnik šele takrat možnost ugotoviti, koliko odpade na posameznega dediča. Pritožnica lahko to terjatev od dedičev uveljavlja v pravdnem postopku, če se ne bodo o stroških sporazumno dogovorili.

Glede pritožbe dedinje H. H.

9. Sodišče prve stopnje je kriterije za dedovanje po zapustniku T. T., kateremu je bilo vrnjeno nacionalizirano premoženje, ustrezno obrazložilo v 3. do 5. točki. Ob zgoraj navedeni pravni podlagi in večinski sodni praksi je pravilno izvedlo zakonito dedovanje v drugem dednem redu tako, da je polovico dedovala zapustnikova vdova, drugo polovico pa po desetinah pet zapustnikovih bratov in sester. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

10. Tudi če je obrazložitev sodišča prve stopnje glede dedovanja po pokojnem J. J. in njegovem sinu I. I. pomanjkljiva, navedeno postopkovno kršitev skladno s 354. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko odpravi pritožbeno sodišče, saj krog dedičev po J. J. za pritožnico ni bil sporen, dejansko stanje glede dedičev po pokojnem I. I. pa je bilo zadostno obravnavano v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da iz spisa ne izhaja, na kateri podlagi je sodišče določilo dediče po pokojni P. P., drugi ženi I. I. Navedeno je bilo obravnavano na naroku 24. 10. 2013, na katerem je bila pritožnica prisotna. Sodišče je na tem naroku obrazložilo pisno vlogo dedinje O. O. z dne 5. 9. 2013. Poleg tega je pojasnilo, da je vpogledalo v zapuščinski spis po P. P. opr. št. I D 54/1997, ter obrazložilo, kako je potekalo dedovanje po njej.

11. Sodišče je materialno pravo v zvezi z dedovanjem po I. I. pravilno uporabilo. Iz delnega sklepa o dedovanju po njem z dne 11. 1. 1996 (priloga C 20) izhaja, da je prišlo do oporočnega dedovanja, in sicer hčerke U. U., sina V. V. in hčerke H. H., kot nujni dedinji pa je sodišče določilo zapustnikovo vdovo P. P. in zapustnikovo hčerko R. R. Iz priložene oporoke temu sklepu z dne 2. 4. 1979 in dopolnitve 16. 8. 1981 ni mogoče tolmačiti, da je zapustnik z oporoko razpolagal tudi z naknadno najdenim premoženjem, zato je sodišče pravilno upoštevalo dedovanje po zakonu. Dedičev je bilo pet, vdova ter štirje otroci. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so otroci V. V., H. H. in U. U. določeni za dediče. Po hčerki R. R. je dedovala N. N. do celotnega deleža (dedovanje po njej je potekalo tako, da sta dedovala zakonec Z. Z. in hčerka N. N., po Z. Z. pa N. N. v celoti). Po zapustnikovi vdovi P. P. sta, ker je bila brez potomcev, dedovali sestri X. X. in Y. Y. Po X. X. sta dedovala otroka Ž. Ž. in S. S. Po smrti Ž. Ž. je njegov delež dedovala S. S., zato je kot dedinja pravilno navedena v sklepu. Po Y. Y. je dedovala njena hčerka O. O. njen delež v celoti. Tako ne sme zmotiti dejstvo, da je bila O. O. tudi oporočna dedinja po P. P. (priloga C 27 a). Iz oporoke P. P. z dne 29. 2. 1996 (priloga A 1 k zadevi I D 54/97) ne izhaja, da bi razpolagala tudi z naknadno najdenim premoženjem, zato je sodišče O. O. pravilno upoštevalo kot zakonito dedinjo po Y. Y.

12. Tudi pritožbene navedbe glede odpovedi dednim zahtevkom s strani P. P. in R. R. niso utemeljene. Iz delnega sklepa o dedovanju po I. I. z dne 11. 1. 1996, res izhaja, da se je P. P. kot zapustnikova vdova odpovedala kakršnimkoli zahtevkom iz naslova dedovanja po zapustniku proti kateremukoli dediču, R. R. pa se je odpovedala kakršnimkoli dodatnim zahtevkom po pokojnem očetu. A se pritožba neutemeljeno zavzema, da sodišče ne sme upoštevati določil prvega odstavka 80. člena ZDen, ki določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. Sodna praksa na tem področju je jasna. Sodišče mora za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, o katerem še ni bilo odločeno v zapuščinskem postopku, po upravičencu opraviti nov zapuščinski postopek in glede vrnjenega premoženja pridobiti nove dedne izjave dedičev. 3 To določbo je preizkušalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-16/94 z dne 11. 5. 1995 in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Obrazložilo je, da so dedne izjave o sprejemu in odpovedi dediščini strogo oblični in nepreklicni pravni posli. Dediči so v zapuščinskih postopkih po prejšnjih lastnikih, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, podali dedne izjave le glede na tisti obseg premoženja, ki je bil predmet dedovanja, torej brez nacionaliziranega dela premoženja. Njihova volja v dedni izjavi bi lahko bila v primeru, ko bi zapuščina obsegala tudi nacionalizirano premoženje, povsem drugačna. Pravnega učinka nimajo torej tiste dedne izjave in dednopravne pogodbe, ki so bile podane oziroma sklenjene do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa upravičenci oziroma udeleženci pri tem niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oziroma pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. Takšna ureditev je po oceni Ustavnega sodišča pravična in temelji na splošnih pravilih civilnega prava. 4

13. V obravnavani zadevi sta bili zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja vloženi v letih 1993, do delnih odločb o vrnitvi premoženja pa je prišlo v letih 2003 in 2005 (prilogi A 27 in A 28). Dedni izjavi obeh dedinj sta bili podani 11. 1. 1996, torej res tri leta po podaji zahtev za vrnitev podržavljenega premoženja. Vendar ne iz obeh delnih odločb o vrnitvi premoženja ne iz delnega sklepa o dedovanju (priloga C 20) ne izhaja, da bi bili s tekom denacionalizacijskega postopka seznanjeni in da bi v tem postopku dajali kakršnekoli izjave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sta se lahko obe dedinji z dednima izjavama odpovedali zahtevkom iz naslova dedovanja po zapustniku le za premoženje, ki jima je bilo takrat znano in dednih izjav pravilno ni upoštevalo. Po I. I. je pravilno določilo šest dedičev, in sicer po prvotnem sklepu dediče V. V., H. H. in U. U., po R. R. dedinjo N. N., po P. P. pa pravilno dedinji O. O. in S. S. s polovičnima deležema vsaki (do 1/300), medtem ko gre preostalim štirim dedičem delež 1/150. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

14. Ker pritožbi dedinj nista utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD).

15. Dedinja A. A. s pritožbo ni uspela, zato mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v povezavi s 174. členom ZD in 165. členom ZPP), dedinja H. H. in dedič D. D. pa pritožbenih stroškov nista priglasila.

1 Kar pa ne izključuje možnosti, da bi sodišče dogovor dedičev o plačilu teh stroškov vneslo v sklep o dedovanju, če med njimi ne bi bilo spora, koliko je posamezen dedič dolžan plačati.

2 Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

3 Primerjaj VSL sklep I Cp 516/2015, sklep II Cp 1559/2015 in sklep I Cp 1316/2018.

4 Nova slovenska zakonodaja, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski Vestnik, Ljubljana 2000, Tone Frantar, komentar k 80. členu.