Appeal dismissed; detention sentence execution proposal deadline runs from final judgment, not execution order.

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

[JEDRO]

Rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom določen v 129. a členu ZKP začne teči od pravnomočnosti sodbe oziroma od vročitve prepisa pravnomočne sodbe obsojencu, s katero je bila obsojencu zaporna kazen izrečena in ne od vročitve sklepa, s katerim je bilo odločeno, da se zaradi neizpolnjevanja nalog iz dela v splošno korist, kazen zapora (v celoti) izvrši.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog obsojenčevega zagovornika za „nadomestitev izvršitve“ kazni zapora s hišnim zaporom.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec, uveljavlja pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa sklep spremeni tako, da se njegovemu predlogu ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilna je presoja izpodbijanega sklepa, da rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom teče od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen pet mesecev zapora in ne šele s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi neopravljenega dela v splošno korist izrečena kazen pet mesecev zapora v celoti izvrši.

5. Pritožnik zatrjuje, da v času sojenja ni podal nikakršnega predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, zato je ves čas smatral, da je bil s sodbo z dne 18. 3. 2014 obsojen na 300 ur dela v splošno korist in ne na kazen zapora, in da je bil sklep z dne 8. 5. 2018, da se kazen pet mesecev zapora izvrši, zanj presenečenje.

6. S temi navedbami pritožnik ne more omajati pravilne presoje sklepa, da je njegov predlog za izvršitev kazni pet mesecev zapora s hišnim priporom vložen prepozno. V tej fazi postopka je brezpredmetno zatrjevanje, da ni predlagal nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist. Takšen način izvršitve kazni je bil namreč določen s pravnomočno sodbo, s katero mu je bila izrečena kazen pet mesecev zapora. Sicer pa iz sodbe z dne 18. 3. 2014, s katero je kot obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena KZ-1, nedvomno izhaja, da mu je bila za storjeno kaznivo dejanje izrečena kazen zapora, kar je obrazloženo v točki 5 sodbe, zato ni upoštevna pritožbena navedba, da je menil, da je obsojen na 300 ur dela v splošno korist. Prav tako je v sodbi (točka 6) obrazloženo, da obsojenec mora opraviti delo v splošno korist, sicer se (lahko) odloči, da se izrečena kazen zapora „izvrši v obsegu neopravljenega dela“.

7. Pravno zmotno je razlogovanje pritožbe, da je šele s pravnomočnostjo odločitve o izvršitvi kazni pet mesecev zapora za obsojenca nastopil položaj za vložitev predloga za nadomestitev (pravilno: izvršitev) kazni zapora s hišnim zaporom, zato je šele takrat začel teči 15-dnevni rok za vložitev predloga po 129. a členu ZKP. KZ-1 v 86. členu namreč določa alternativne načine izvršitve kazni zapora (in denarne kazni), obsojencu pa je bila kazen zapora izrečena s pravnomočno sodbo z dne 18. 3. 2014 in ne s sklepom z dne 8. 5. 2018 (s katerim je bilo odločeno, da se pravnomočno izrečena kazen pet mesecev zapora v celoti izvrši) kot napačno zatrjuje pritožba. V prvem odstavku 129. a člena ZKP je določeno, da o predlogih za alternativni način izvršitve kazni odloča predsednik senata ali sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. Tudi v drugem odstavku tega člena je določeno, da 15-dnevni rok za vložitev predloga teče od pravnomočnosti sodbe. Iz navedenega torej izhaja, da zakon določa pristojnost za odločanje o alternativnem izvrševanju kazni in rok za vložitev predloga na (pravnomočno) sodbo, s katero je bila izrečena kazen zapora. Pritožnik se zato neutemeljeno zavzema za „širšo“ razlago 129. a člena ZKP, in sicer tako, da bi imel sklep, s katerim je odločeno, da se kazen zapora izvrši, enake procesne učinke kot sodba, to je, da bi 15-dnevni rok za vložitev predloga začel teči od pravnomočnosti tega sklepa. Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o njegovem neenakopravnem položaju z ostalimi obsojenci, ki imajo po obsodbi na kazen zapora možnost podati predlog za alternativen način izvršitve kazni zapora. S sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega in mu je bila izrečena kazen pet mesecev zapora, je bil določen način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, pa tega dela ni opravil, zato je bil izdan sklep, da se kazen zapora v celoti izvrši.

8. Iz povedanega izhaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).