Administrative court dismisses tax enforcement appeal, ruling execution title cannot be challenged in enforcement proceedings.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157.člena ZDavP-2), katerega sestavni del je tudi potrdilo o izvršljivosti, zato sodišče enako, kot je to že storil drugostopenjski organ, tožbene ugovore, ki se nanašajo na obstoj oziroma veljavnost izvršilnega naslova zavrača kot neupoštevne.

Po presoji sodišča pa so neutemeljeni tudi tožničini ugovori, da naj bi pravica do davčne izvršbe zastarala. Sodišče kot pravilno šteje ugotovitve tožene stranke, da se v obravnavani zadevi v zvezi z zastaranjem uporabljajo določbe OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ, Finančna uprava Republike Slovenije, je 9. 2. 2016 izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, s katerim je na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 35 502-098 1 z dne 31. 8. 2005, ki je postala izvršljiva 4. 10. 2005, odredila, da se zoper dolžnico opravi izvršba neupravičeno izplačanih denarnih prejemkov v znesku 3.574,03 EUR, z zamudnimi obresti v znesku 986,60 EUR ter stroški izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR in nadaljnjih zamudnih obresti od zneska glavnice od dne 10. 2. 2016 dalje tako, da se opravi določen način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri A. d.d.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in pojasnil, da izvršilni naslov v zadevi predstavlja odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota Maribor, št. 35 5020948 1 z dne 31. 8. 2005. Povzel je vsebino navedene odločbe in pojasnil, da je bil pri pritožnici pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe poslan opomin pred izvršbo. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, ker je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, pritožnica pa do dneve izdaje sklepa o davčni izvršbe svoje obveznosti ni poravnala. Kot neupoštevne je ocenil pritožbene navedbe, da terjatev oziroma dolg ne obstoji in da je izvršilni naslov brez pravne podlage in nezakonit. Zavrnil je pritožbeni očitek zastaranja, ker se ta presoja po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaranju judikatnih terjatev, za katere začne 10 letni zastaralni rok teči s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila ta terjatev ugotovljena. Izvršilni naslov v obravnavani zadevi je bil izdan 31. 8. 2005, odločba je postala pravnomočna 21. 1. 2009, izpodbijani sklep o izvršbi pa je bil izdan 9. 2. 2016 in 11. 2. 2016 vročen pritožnici, vse znotraj desetletnega roka.

3. Tožnica v tožbi odločitvi obeh organov oporeka in meni, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi nepravilen in nezakonit. Povzema vsebino 356. člena OZ in opozarja na določbo 236. člena OZ, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar velja tudi za judikatne terjatve. Navedeno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, v sklepu II Ips 70/2011. Odločba ZPIZ, št. 35 5020948 1 z dne 31. 8. 2005, je postala izvršljiva 4. 10. 2005 in ker na podlagi 363. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po izvršljivosti, je terjatev zastarala 5. 10. 2015. Meni, da je ugovor zastaranja utemeljen tudi, v kolikor bi terjatev imela značaj davčnih terjatev, ker v skladu z 125. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, davčna obveznosti pa preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo teči prvič. Tako je nesporno, da je predmetna denarna obveznost, ki naj bi postala izvršljiva 4. 10. 2005, zastarala, ker je potekel absolutni zastaralni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, niti ga ne pretrgajo morebitna procesna dejanja. Ker je ugovor zastaranja terjatve utemeljen, je posledično nepravilna in nezakonita tako drugostopenjska odločba kot sklep o davčni izvršbi tožene stranke.

4. V zvezi s temeljem terjatve pa pojasnjuje, da se obveznost nanaša na neupravičeno izplačane denarne prejemke v znesku 3.574,03 EUR, ta terjatev oziroma dolg pa ne obstoji. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 11. 2008, št. Psp 503/2008, v skladu s katero je tožnica upravičena do družinske pokojnine tudi od 7. 12. 2003 do 18. 10. 2004. Sodba je pravnomočna in zavezuje tudi ZPIZ. Odločba 35 5020948 z dne 31. 8. 2005 temelji na odločbi 35-5020948 z dne 18. 10. 2004, ki je bila razveljavljena in spremenjena. Ne glede na navedeno ZPIZ vztraja pri plačilu po odločbi z dne 31. 8. 2005, zato sta tako odločba in sklep o davčni izvršbi brez pravne podlage oziroma temeljita na neobstoječi odločbi.

5. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo ter sprejme in izvede ponujene dokaze in izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi in naloži toženi stranki, da v 15 dneh vrne zarubljena sredstva v znesku 4.835,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi ter vrne organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organa drugo stopnje. V zvezi s tožbenimi navedbami pojasnjuje, da se drugostopenjski organ ni osredotočil na vprašanje zakonitosti izvršilnega naslova, ker ima za tovrstno preverjanje pristojnost predlagatelj izvršbe, ZPIZ, tožena stranka pa v pritožbenem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi na dan njegove izdaje in ne pravilnosti oziroma zakonitosti izvršilnega naslova. Poudarja tudi, da je iz sklepa VS RS II Ips 70/2011 z dne 27. 9. 2012 jasno razvidno, da določena terjatev dobi vse značilnosti judikatne terjatve in s tem tudi zastaranja, s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila terjatev ugotovljena. Odločba, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, je po podatkih predlagatelja postala pravnomočna 21. 1. 2009, izpodbijani sklep je bil izdan 9. 2. 2016 in dne 11. 2. 2016 vročen tožeči stranki, torej znotraj desetletnega roka. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je razvidno, da je ZPIZ dne 31. 8. 2005 izdal odločbo, št. 35 5020948 1, s katero je odločil, da je dolžna tožnica neupravičeno izplačani znesek družinske pokojnine in varstvenega dodatka pri družinski pokojnini, ki ga je prejela v obdobju od 7. 11. 2003 do 30. 9. 2004, v višini 856.480,00 SIT, plačati na TRR ZPIZ. Navedena odločba je postala izvršljiva 4. 10. 2005 in pravnomočna 21. 1. 2009. Ker tožnica navedene obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa ni plačala, je predlagatelj izvršbe – ZPIZ, podal prvostopenjskemu organu predlog za izterjavo navedene terjatve.

10. Davčni oziroma finančni organ, je na podlagi 146. člena ZDavP-2 pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Iz prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izhaja, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Iz četrtega odstavka 146. člena ZDavP-2 pa izhaja, da predlagatelj izvršbe pošlje davčnemu organu predlog za izvršbo v elektronski obliki.

11. Iz upravnih spisov je razvidno, da je v obravnavani zadevi predlagatelj izvršbe podal prvostopenjskemu organu predlog za izvršbo dolgovanega zneska, in podatek, da je prvostopenjski organ tožnici 23. 11. 2015 poslal opomin pred izvršbo, v katerem jo je obvestil o skupnem dolgovanem znesku 4.491,77 EUR ter jo pozval, da navedeno obveznost poravna. Po ugotovitvi, da tožnica dolgovane obveznosti ni poravnala, je bil izdan izpodbijani sklep.

12. Po presoji sodišča sta prvostopenjski in drugostopenjski organ v obravnavani zadevi postopala pravilno, tožničini ugovori pa niso utemeljeni. Pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa je namreč obstoj veljavnega izvršilnega naslova, v obravnavani zadevi odločba ZPIZ, št. 35 5020948 1 z dne 31. 8. 2005, ki je potrjena s potrdilom o izvršljivosti in pravnomočnosti, ki v obravnavani zadevi nista sporna, sporna pa je pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Slednji namreč temelji na odločbi ZPIZ, št. 35 5020948 1 z dne 18. 10. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila dajatev, družinska pokojnina in varstveni dodatek pri družinski pokojnini, v obdobju od 7. 11. 2003 do 30. 9. 2004, preveč izplačana, ta odločba pa je bila po zatrjevanju tožnice, ki prilaga za te trditve tudi dokazila, s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, razveljavljena in spremenjena. Sodišče tega tožbenega ugovora, zato ker v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157.člena ZPIZ), katerega sestavni del je tudi potrdilo o izvršljivosti, ne more presojati, zato enako, kot je to že storil drugostopenjski organ, tožbene ugovore, ki se nanašajo na obstoj oziroma veljavnost izvršilnega naslova zavrača kot neupoštevne.

13. Po presoji sodišča pa so neutemeljeni tudi tožničini ugovori, da naj bi pravica do davčne izvršbe zastarala. Sodišče kot pravilno šteje ugotovitve tožene stranke, da se v obravnavani zadevi v zvezi z zastaranjem uporabljajo določbe OZ. Za konkretno zadevo je tako relevanten prvi odstavek 356. člena OZ, ki določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. V obravnavani zadevi je ZPIZ dne 31. 8. 2005 izdal odločbo, št. 35 5020948 1, ki je postala izvršljiva 4. 10. 2005 in pravnomočna 21. 1. 2009, kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep z dne 9. 2. 2016 izdan in tožnici vročen 11. 2. 2016, torej znotraj desetletnega zastaralnega roka.

14. Sodišče tožnici pojasnjuje, da se v navedeni zadevi ne more upoštevati določba 125. člena ZDavP-2, ki se nanaša na zastaranje davčnih obveznosti. Za druge nedavčne obveznosti, za kar gre v obravnavani zadevi, bi se ta določba lahko uporabila samo v primeru, če bi to določil zakon, na podlagi katerega se obveznost izterjuje. Ker Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju te posebne določbe nima, je za obravnavani primer relevantna določba prvega odstavka 356. člena OZ.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da ima izpodbijani sklep o izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, med drugim tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost (3. točka 151. člena ZDavP-2), torej je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, in ker ugovor zastaranja ni utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, ne glede na tožničin predlog, da na glavni obravnavi vpogleda v sklep o davčni izvršbi, odločbo Ministrstva za finance, vpogleda v listine upravnega spisa, zasliši tožnika, vpogleda v pritožbo tožnice z dne 18. 2. 2016, v ugovor zoper opomin pred izvršbo z dne 30. 11. 2015, odločbo VS RS, št. II Ips 70/2011 z dne 27. 9. 2012, sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in sodbo Vrhovnega sodišča RS. Podlago za tako odločitev sodišču po ugotovitvi, da je bila v zadevi sporna razlaga določbe prvega odstavka 356. člena OZ, torej pravilna razlaga materialnega predpisa in pravilna uporaba določbe 125. člena ZDavP-2, sodišču nudi določba prvega odstavka 159. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.