Court dismisses appeal for theft conviction where first instance court exceeded prosecution charges without new evidence.

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

[JEDRO]

Če je torej sodišče prve stopnje sledilo obtožbi za kaznivo dejanje, ki po državni tožilki pravno ni bilo pravilno opredeljeno, in če je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku, višjem od zneska v opisu dejanja, kar je srž pritožbene obrazložitve v zvezi z uveljavljano kršitvijo določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je ta v obeh primerih izključena. Kvečjemu sta posredi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP in kršitev, kot je opisana v četrtem odstavku 374. člena ZKP.

Za pravno opredelitev kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ne zadošča zgolj znižana vrednost ukradene stvari, kot to še izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak bi morale biti dodatno opisane okoliščine, po katerih bi bilo posebej razvidno, da si je obdolženi hotel stvari v takšni vrednosti prilastiti. Ker to po državni tožilki ni bilo storjeno, sodišče prve stopnje po obdolženčevem priznanju ter posledično brez zatrjevanih in dokazovanih dejstev, v navedeni smeri v obtožbo ni smelo posegati.

Po prvem odstavku 105. člena ZKP višina prisojenega premoženjskopravnega zahtevka ni pogojena z višino škode iz opisa dejanja, ampak s podatki kazenskega postopka, ki omogočajo prisojo tudi tedaj, ko je slednja v premoženjskopravnem zahtevku presežena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 4. 1. 2019 obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 5 mesecev zapora, v katero mu je, bržkone po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 24. 12. 2018 do 4. 1. 2019. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanemu L.M. in oškodovanemu K.B. pa sta bila po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojena premoženjskopravna zahtevka v višini 712,00 EUR oziroma 450,00 EUR. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 28385/2018.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in izreče milejšo kazen ali pogojno obsodbo, oškodovanemu L.M. pa namesto 712,00 EUR prisodi 500,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obtožba je prekoračena tedaj, ko se sodba ne nanaša na obdolženčevo osebo in/ali dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Če je torej sodišče prve stopnje sledilo obtožbi za kaznivo dejanje, ki po državni tožilki pravno ni bilo pravilno opredeljeno, in če je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku, višjem od zneska v opisu dejanja, kar je srž pritožbene obrazložitve v zvezi z uveljavljano kršitvijo določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je ta v obeh primerih izključena. Kvečjemu sta posredi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP in kršitev, kot je opisana v četrtem odstavku 374. člena ZKP.

5. Toda za prvo kršitev bi moralo biti tudi kaznivo dejanje opisano na način, ki bi zahteval drugačno pravno opredelitev dejanja od tiste iz izreka sodbe. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ne zadošča zgolj znižana vrednost ukradene stvari, kot to še izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak bi morale biti dodatno opisane okoliščine, po katerih bi bilo posebej razvidno, da si je obdolženi hotel stvari v takšni vrednosti prilastiti. Ker to po državni tožilki ni bilo storjeno, sodišče prve stopnje po obdolženčevem priznanju ter posledično brez zatrjevanih in dokazovanih dejstev, v navedeni smeri v obtožbo ni smelo posegati. Ravnalo bi v nasprotju s citiranim prvim odstavkom 354. člena ZKP ter objektivno v obdolženčevo škodo, ki se o dodatno opisanem znaku kaznivega dejanja ne bi mogel izjaviti, brez tega znaka pa v izreku sodbe opisanega kaznivega dejanja, drugače kot po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ni mogoče opredeliti.

6. V drugem primeru ne sme ostati prezrto, da po prvem odstavku 105. člena ZKP višina prisojenega premoženjskopravnega zahtevka ni pogojena z višino škode iz opisa dejanja, ampak s podatki kazenskega postopka, ki omogočajo prisojo tudi tedaj, ko je slednja v premoženjskopravnem zahtevku presežena.

7. S smiselno zatrjevanima kršitvama kazenskega zakona in drugih, so povezana omenjena pritožbena prizadevanja po spremembi odločbe o kazenski sankciji in o premoženjskopravnem zahtevku. Vendar kršitvi po že obrazloženem nista podani, medtem ko so bile po razumljivih razlogih sodbe upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije kot tudi, da sta bila oba premoženjskopravna zahtevka po obdolžencu pripoznana.

8. Glede na to, in ker pritožnik z zatrjevanji o nedokazanosti naklepa za pridobitev premoženjske koristi, višje od koristi iz drugega odstavka 204. člena KZ-1, uveljavlja izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po sprejetem priznanju krivde ni dovoljen (drugi odstavek 370. člena ZKP), je bilo o preizkušeni pritožbi, potem ko niso bile ugotovljene niti kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), odločeno kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so že bile ugotovljene po sodišču prve stopnje.