Court allows appeal against murder conviction due to constitutional violation regarding diminished capacity and plea validity.

Pritožbi zagovornika obdolženega D.S. se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

[JEDRO]

Četudi je predsednik senata pred sprejemom priznanja opustil poizvedovalno dolžnost kot jo določa navedena odločba Ustavnega sodišča, bi se mu dvom o tem, ali je obdolženec v okoliščinah bistveno zmanjšane prištevnosti priznal točno to kaznivo dejanje, ki je predmet obtoževanja (modaliteto kaznivega dejanja v smislu Ustavne odločbe), lahko porodil ob podaji obdolženčevega zagovora. Da ga je oškodovanec "napadel in pred tem še ni vzel zdravila", da je bil že pred kritičnim dogodkom do njega agresiven, mu grozil, večkrat je bil tepen s palico, ko mame ni bilo doma, kar izhaja iz zapisa v zapisniku o naroku za izrek kazenske sankcije. Dvom pa pomeni, da bi bilo potrebno natančnejše raziskati dejansko stanje, za kar bi bilo potrebno opraviti glavno obravnavo, zato priznanja krivde ne bi smel sprejeti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 34489/2013 z dne 4. 12. 2013 na podlagi priznanja krivde obdolženega D.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika z novelo KZ-B (v nadaljevanju KZ-1). Obdolžencu je na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen sedem let zapora, v katero je vštelo čas, ki ga je obdolženec prestal v priporu od 22. 7. 2013 od 23.50 ure dalje, na podlagi 1. točke 69. člena KZ-1 in prvega odstavka 70.a člena KZ-1 pa še varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva na forenzičnem psihiatričnem oddelku UKC. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški in nagrada obdolženčeve zagovornice proračun.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca, ki v uvodu pritožbe navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba je bila predmet presoje Višjega sodišča, ki jo je s sodbo III Kp 34489/2013 z dne 8. 4. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obdolženca vložil izredno pravno sredstvo in Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Ips 3448972013 z dne 18. 12. 2014 zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika zavrnilo. Z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 sta bili sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča razveljavljeni in zadeva vrnjena Višjemu sodišču v novo odločanje. Po odločitvi Ustavnega sodišča je bila z odločitvijo sodišča druge in tretje stopnje obdolžencu kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Višje sodišče mora pri novem odločanju presoditi, ali je sodišče prve stopnje preverilo jasnost, popolnost in podprtost obdolženčevega priznanja z dokazi ter na kakšni podlagi je zaključilo, da lahko v skladu z zakonskimi merili sprejme takšno priznanje.

4. Višje sodišče je v postopku po razveljavitvi svoje sodbe za 17. 9. 2019 razpisalo pritožbeno sejo, o kateri je obvestilo obdolženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP. Na sejo sta od pravilno obveščenih pristopila obdolženčev zagovornik in višji državni tožilec, ni pa pristopil obdolženec, za katerega so iz Zavoda za prestajanje zapora sporočili, da se slednji pritožbene seje ne želi udeležiti. Seja je bila opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP v nenavzočnosti pravilno obveščenega obdolženca.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

6. Zagovornikove navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da je napad izzval oškodovanec sam, saj je obdolžencu grozil, da bo šel po palico in ga „razbil“ ter ga podil od doma, kar je za obdolženca predstavljalo resno ogrožanje njegovega preživetja (dom, varnost, mati, nezmožnost za preživetje brez mame in doma), zato je v bistvu izvajal le silobran, zaradi bolezni pa je prišlo do prekoračitve silobrana oziroma priviligiranega silobrana iz drugega dela tretjega odstavka 22. člena KZ-1 1 do te mere, da je povzročitelj napada podlegel poškodbam, glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča ne predstavljajo nasprotovanje pravni kvalifikaciji glede na opis kaznivega dejanja v obsodilnem izreku prvostopenjske sodbe in izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tako sta kršitvi razumeli Višje sodišče – točka 6 obrazložitve sodbe in Vrhovno sodišče - točki 7 in 8 obrazložitve sodbe ter presodili, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana), ampak smiselno uveljavljanje kršitve dolžnosti sodišča prve stopnje, da preveri, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kar predstavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP.

Ustavno sodišče je pritožbene navedbe ustavnega pritožnika, da je obdolženec priznal potek kaznivega dejanja, ne pa pravne kvalifikacije kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1 in da dejanja, ki ga je priznal 2 , ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1, temveč zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu KZ-1, preizkusilo z vidika domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) in v točki 16 obrazložitve navedlo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita.

To je še posebej pomembno, če obdolženec navaja tudi okoliščine, iz katerih bi lahko sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici, oziroma, da obdolženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice. Presoja vsebine priznanje mora biti še toliko bolj skrbna, kadar se sodniku, kot v tem primeru, porajajo pomisleki o obdolženčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora svojega ravnanja.

7. Po odločitvi Ustavnega sodišča sodišče prve stopnje ni dovolj podrobno raziskalo priznanja obdolženca do te mere, da bi lahko z dokaznim standardom prepričanosti sprejelo priznanje za točno to kaznivo dejanje, ki je predmet obtoževanja. Priznanje je jasno in popolno le tedaj, ko je sodišče onkraj vsakega dvoma prepričano o tem, da se obdolženec zaveda tudi tega, da priznava eno od modalitet kaznivega dejanja, če je teh modalitet več. 3 V ločenem pritrdilnem mnenju je ustavna sodnica A.A. zapisala, da je v obtožnici dovolj podlage za dvom o tem, da je res šlo za kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1. Že iz opisa v obtožnici 4 izhaja, da bi dogajanje pred samim aktom odvzema življenja, potencialno lahko bilo uboj na mah, morda celo silobran. Obdolženec, ki je duševni bolnik sicer nikoli ni trdil, da je šlo za silobran, vendar pa sodnika v kazenskem postopku zavezuje načelo iskanja materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP). 5

8. Višje sodišče na podlagi podatkov zapisnika o poteku predobravnavnega naroka ne more ugotoviti ali in kako se je predsednik senata preden je sprejel priznanje krivde o tem sam prepričal. O poteku predobravnavnega naroka ne obstaja zvočni zapis, da bi bilo mogoče na tej podlagi presoditi ali in kako je predsednik senata vsebinsko preizkusil obdolženčevo priznanje krivde v smislu njegove jasnosti, popolnosti, oziroma podprtosti z dokazi, torej ali je ravnal tako kot bi naj glede priznanja ravnal sodnik po odločbi Ustavnega sodišča v 16. točki obrazložitve.

Iz zapisnika je razvidno, da se je obdolženčevi zagovornici pojavil dvom v obdolženčevo sposobnost razumevanja pomena priznanja krivde in njenih posledic, zato je predsednik senata postavil izvedenca psihiatra, ki je potrdil, da je obdolženec sposoben razumeti pomen in posledice priznanja krivde. Četudi je predsednik senata pred sprejemom priznanja opustil poizvedovalno dolžnost kot jo določa navedena odločba Ustavnega sodišča, bi se mu dvom o tem, ali je obdolženec v okoliščinah bistveno zmanjšane prištevnosti priznal točno to kaznivo dejanje, ki je predmet obtoževanja (modaliteto kaznivega dejanja v smislu Ustavne odločbe), lahko porodil ob podaji obdolženčevega zagovora (pred sodiščem se ni zagovarjal, kot osumljenec je na policiji podal izjavo po šestem odstavku 148.

členu ZKP), da ga je oškodovanec „napadel in pred tem še ni vzel zdravila“, da je bil že pred kritičnim dogodkom do njega agresiven, mu grozil, večkrat je bil tepen s palico, ko mame ni bilo doma, kar izhaja iz zapisa v zapisniku o naroku za izrek kazenske sankcije, ki je sledil takoj za predobravnavnim narokom. To bi lahko kazalo na to, da je predsednik senata presojal le dokazno podprtost objektivnih znakov kaznivega dejanja odvzema življenja (posledice svojega delovanja), ni pa v okviru pogoja iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjal ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in posledično krivde oziroma v okviru tega pogoja ni presojal ugotovitve izvedenca o bistvenem vplivu duševne motnje (shizofrenije) na obdolženčevo sposobnost presoje okoliščin in zmožnosti nadzora svojega ravnanja.

Dvom pa pomeni, da bi bilo potrebno natančnejše raziskati dejansko stanje, za kar bi bilo potrebno opraviti glavno obravnavo, zato priznanja krivde ne bi smel sprejeti. 6 Domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko natančno razišče dejansko stanje.

9. Pritožbeno sodišče glede na odločbo Ustavnega sodišča ugotavlja, da zagovornik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, in sicer kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP glede vprašanja, ali je bilo obdolženčevo priznanje krivde jasno, popolno in podprto z dokazi v spisu, kršitev pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, predstavlja pa tudi kršitev 27. člena Ustave. Zato je pritožbi ugodilo in glede na naravo kršitve razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika v fazo po predobravnavnem naroku. 7 Sodišče prve stopnje bo moralo razpisati glavno obravnavo, kar izključuje ponovno izvedbo predobravnavnega naroka ter odločanje predsednika senata o sprejemu ali zavrnitvi priznanja krivde, in po izvedbi dokazov, predlaganih v obtožnici, ugotoviti ali so na strani obdolženca okoliščine, ki bi lahko vplivale na njegovo krivdo.

10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.

2 Krivdorek glasi, da je obdolženi vzel življenje oškodovancu na način, ko ga je med prerekanjem in prerivanjem štirinajstkrat zabodel z rezilom kovinskih škarij v telo, zaradi česar je le-ta na kraju dejanja izkrvavel in umrl, dejanje pa storil v stanju, ko je bila njegova sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi osebne motenosti in osebne spremenjenosti kot posledice kronične duševne motnje (shizofrenija) bistveno zmanjšana.

3 Tako sodnik dr. M.P. v ločenem pritrdilnem mnenju.

4 V obtožnici je zapisano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje „med prerekanjem in prerivanjem“.

5 Prav tam, stran 5

6 Moral bi prenehati z delom v tej zadevi ter predsedniku sodišča predlagati, da odloči o njegovi izločitvi - izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP.

7 Gre za smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 392. člena ZKP, saj glede na to, da je bilo na predobravnavnem naroku določeno, da bo sodil sodnik posameznik, ne more odrediti sojenja pred senatom. Kar pa v obravnavani zadevi ne izključuje senatnega sojenja na glavni obravnavi.