Supreme Court allows partial compensation for lost income due to registration deletion where black market work is proven but unquantifiable.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 617,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, je lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja.

Uporabo določbe 216. člena ZPP v konkretni zadevi je utemeljena. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pred izbrisom zaposlen in je ocenilo, da je prejemal najmanj minimalno plačo, ki je znašala več kot denarna socialna pomoč, kar je splošno znano dejstvo. Za čas izbrisa, po izgubi zaposlitve, pa je tožnik zatrjeval, da je priložnostna dela občasno opravljal tudi na črno. Sodna praksa je enotna, da je zaslužek iz občasnih del lahko podlaga za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka in rento, če ga je oškodovanec pred škodnim dogodkom pridobival redno. To stališče je uporabljivo tudi v obravnavanem primeru. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dela na črno opravljal le občasno.

Vrhovno sodišče poudarja, da je tožnik med izbrisom z občasnim delom prispeval k zmanjšanju škode in dejstvo, da višine zaslužka iz takšnega nerednega in nekontinuiranega dela ni uspel izkazati, ne sme pripeljati do tega, da bi bil zato njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode v višini denarne socialne pomoči, to je 226,80 EUR mesečno, kar pomeni minimalen znesek za preživetje. Ob ugotovitvah, da se tožnik v času izbrisa ni mogel svobodno gibati, ker se je bal izgona, da se je bil prisiljen zadrževati doma in da je bil brez veljavnega osebnega dokumenta, zaradi česar vse mu je bilo delo oteženo, je zaključek višjega sodišča, da je ugotavljanje zaslužka z delom na črno za 15 let nazaj nemogoče ali pa povezano z nesorazmernimi težavami in se zato tožniku po prostem preudarku prisodi odškodnina v višini 150,00 EUR mesečno, razumen in prepričljiv.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 27. 9. 2007. V prvem sojenju je bilo tožniku pravnomočno prisojen znesek 27.900,00 EUR. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče z odločbo II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 reviziji toženke ugodilo le glede zneska 7.900,00 EUR, kar je tožnik zahteval iz naslova izgubljenega zaslužka v obdobju izbrisa. Glede tega zahtevka je odločbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval povrnitev 7.900,00 EUR premoženjske škode. Razsodilo je, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede višine svojih prihodkov pred in po izbrisu. Odločilo je tudi, da pogoji za uporabo prostega preudarka iz drugega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mu je prisodilo 6.542,00 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se je sklicevalo na presojo po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 375/2017 z dne 15. 2. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali in pod kakšnimi pogoji je v tovrstnih primerih dopustna uporaba načela prostega preudarka ob prisoji odškodnine.

Revizijske navedbe

5. Toženka vlaga revizijo iz razlogov po 3. točki 370. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da uporaba 216. člena ZPP v konkretni zadevi ni mogoča. Sodišče prve stopnje je razumno utemeljilo, kako bi tožnik moral dokazovati obstoj materialne škode. Sodišče druge stopnje je „umetno ustvarilo“ domnevo o neugotovljivosti višine odškodnine oziroma o dejstvu, da bi se slednja mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Pravno pravilo o uporabi oziroma o dopustnosti uporabe prostega preudarka v zvezi s prisojo odškodnine je namreč izrazito subsidiarne narave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika iz naslova gmotne škode v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Priglaša stroške postopka z revizijo.

Navedbe v odgovoru na revizijo

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da nikakor ne drži, da ni dokazal obsega premoženjske škode. Če bi Vrhovno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, bi pred “izbrisane“ oškodovance postavilo neživljenjske in nemogoče zahteve, ki bi pomenile dejansko prepreko pri uveljavljanju premoženjske škode, kar pomeni tudi kršitev iz 22. člena Ustave. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

Utemeljenost revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva:

- tožnik je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva;

- dovoljenje za stalno prebivanje je pridobil 25. 9. 2007 (186 mesecev);

- tožnik je pridobil odločbo, po kateri se šteje, da je imel v vmesnem času dovoljenje za stalno bivanje in prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji;

- v delovnem razmerju ni bil od 9. 6. 1994 do 3. 5. 2007 (154 mesecev);

- pred izbrisom je bil zaposlen s krajšimi prekinitvami;

- takoj, ko se je lahko, se je ponovno zaposlil;

- med izbrisom je priložnostna dela občasno opravljal tudi na črno;

- svoj status je poskušal urediti ter je 18. 7. 2004 in 18. 4. 2005 zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije;

- v času izbrisa se ni mogel svobodno gibati, saj se je bal izgona, ker se je zavedal, da se v državo ne bo smel vrniti;

- ni mogel pridobiti veljavnega osebnega dokumenta.

9. Ob prejšnjem sojenju sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvi sploh nista navedli, na podlagi katerih pravno pomembnih dejstev sta ocenili, da je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 150,00 EUR mesečno. Poleg tega sta tožniku priznali odškodnino za ves čas izbrisa 186 mesecev in ne le za 154, ko ni delal. Vrhovno sodišče je zato v sklepu II Ips 170/2016 sodišče prve stopnje opozorilo, da je tožnik zahteval povrnitev izgubljenega dohodka zaradi nezaposlenosti kot posledice izbrisa, torej dohodka, ki bi ga sicer utemeljeno pričakoval, a ga zaradi izbrisa ni mogel doseči. Poudarilo je, da je izračun njegove višine sicer vedno hipotetična ocena dejstva, ki ni nastopilo, vendar ne ugibanje. Predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in o katerih sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dogodku na kakršenkoli način pridobil, tudi z delom na črno. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, naj v novem sojenju navede izostale dejanske ugotovitve o višini tožnikovih dohodkov, pridobljenih pred izbrisom ter o višini tožnikovih prihodkov, kljub nezaposlenosti pridobljenih z delom na črno, dopustilo pa je tudi možnost, da se sodišče opre na višino denarne socialne pomoči, kot korektiva, ki bi ga bil tožnik deležen, če toženkinega protipravnega ravnanja ne bi bilo.

10. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbeni zahtevek tožnika za plačilo materialne škode zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal niti dohodkov, ki jih je prejemal pred izbrisom, niti tega, koliko je medtem, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, zaslužil z delom na črno. Ocenilo je, da se zato višina odškodnine, do katere je upravičen, ne da izračunati. Poudarilo je, da zahtevek za povračilo premoženjske škode ne predstavlja neznatnega dela postavljenega zahtevka in zato odločanje po prostem preudarku ne pride v poštev. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo nasprotno stališče, da je treba v zadevi uporabiti določbo prvega odstavka 216. člena ZPP, saj se višina zneska ne da ugotoviti oziroma bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami.

11. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 250/2005 z dne 11. 5. 2006 obrazložilo, da je ugotavljanje obsega škode, pa čeprav s pomočjo prostega preudarka, dejansko vprašanje. Je pa tesno povezano s problematiko dokaznega standarda. Procesno pravo namreč določa, s kakšno stopnjo verjetnosti mora stranka svoje trditve dokazati, da jih lahko sodišče sprejme kot podlago svoje odločitve. Načelno velja, da mora biti izpolnjen standard zanesljivosti (215. člen ZPP), vendar je v določenih primerih lahko tudi nižji. Izrazit (zakonsko predviden) primer je možnost uporabe prostega preudarka. Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP). Vendar če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in pooblastila iz 216. člena ZPP (ki predvideva nižji dokazni standard) ne sme uporabiti. Predmet revizijske presoje je tako ocena, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo prostega preudarka kot metode za oceno obsega škode.

12. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi II Ips 274/2016 z dne 25. 1. 2018, v kateri je tožnik prav tako zahteval povrnitev premoženjske škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, že zavzelo stališče, da je dopustna uporaba načela prostega preudarka. V obrazložitvi te odločbe je zapisalo, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje tožnika v konkretnem primeru hipotetična kategorija, o kateri je mogoče le sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, da pa natančen izračun tega prikrajšanja niti ni mogoč. Vrhovno sodišče se je zato strinjalo z izhodiščem, da je denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja. Revizijske navedbe, da se v postopku ni zastavilo vprašanje, ali bi tožnik sploh zaprosil za denarno socialno pomoč, je zavrnilo kot neutemeljene in zaključilo, da se je denarna socialna pomoč uporabila le kot merilo izračuna tožnikovega prikrajšanja.

13. Enaki razlogi tudi v obravnavani zadevi utemeljujejo uporabo določbe 216. člena ZPP. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pred izbrisom zaposlen in je ocenilo, da je prejemal najmanj minimalno plačo, ki je znašala več kot denarna socialna pomoč, kar je splošno znano dejstvo. Za čas izbrisa, po izgubi zaposlitve, pa je tožnik zatrjeval, da je priložnostna dela občasno opravljal tudi na črno. Sodna praksa je enotna, da je zaslužek iz občasnih del lahko podlaga za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka in rento, če ga je oškodovanec pred škodnim dogodkom pridobival redno. 1 To stališče je uporabljivo tudi v obravnavanem primeru. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dela na črno opravljal le občasno. Tožnik je uveljavljal odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 226,80 EUR mesečno, kolikor je znašala denarna socialna pomoč na dan izbrisa. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da so podani pogoji za določitev višine odškodnine po prostem preudarku, saj se zaslužka z delom na črno za 15 let nazaj ne da ugotoviti, ker o opravljenih delih in plačilih ne obstaja nobena evidenca, s pričami za toliko let nazaj in za tako dolgo obdobje pa je ugotavljanje višine dohodkov nemogoče ali pa povezano z nesorazmernimi težavami. Tako je ocenilo, da bi bil tožnik v primeru, da ne bi delal na črno, upravičen do odškodnine najmanj v višini minimalne plače, ker pa je delal na črno, mu je prisodilo nižji znesek od minimalne plače v višini 150,00 EUR mesečno.

14. Vrhovno sodišče poudarja, da je tožnik med izbrisom z občasnim delom prispeval k zmanjšanju škode in dejstvo, da višine zaslužka iz takšnega nerednega in nekontinuiranega dela ni uspel izkazati, ne sme pripeljati do tega, da bi bil zato njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode v višini denarne socialne pomoči, to je 226,80 EUR mesečno, kar pomeni minimalen znesek za preživetje. Ob ugotovitvah, da se tožnik v času izbrisa ni mogel svobodno gibati, ker se je bal izgona, da se je bil prisiljen zadrževati doma in da je bil brez veljavnega osebnega dokumenta, zaradi česar vse mu je bilo delo oteženo, je zaključek višjega sodišča, da je ugotavljanje zaslužka z delom na črno za 15 let nazaj nemogoče ali pa povezano z nesorazmernimi težavami in se zato tožniku po prostem preudarku prisodi odškodnina v višini 150,00 EUR mesečno, razumen in prepričljiv.

Odločitev o reviziji

15. Ker razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, ni podan, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

16. Revizijsko sodišče je odločilo še, da mora toženka tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 617,32 EUR (486,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 20 EUR, povečano za 22 % DDV). Če toženka v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna tožniku plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

1 Gl. npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016, II Ips 100/2011 z dne 25. 5. 2012 in II Ips 79/2013 z dne 20. 2. 2014.