Appeal dismissed; court upheld first-instance ruling on adverse possession despite change in governing law during the possession period.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču, da je ob pričetku teka priposestvovalne dobe v letu 1976 priposestvovanje urejal ZTLR, namesto ODZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri odločanju o tožnikovi pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja oprlo na določbe ZTLR. Upoštevaje načelno pravno mnenje XXIII. skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS SI, 1985/I, str.1), se namreč v primeru, kot je obravnavan, ko je prišlo do spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR in do njegove uveljavitve še niso pretekli, uporabijo določila ZTLR.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je lastnik parc. št. 500/2, k.o. R. in da mu je toženka dolžna v roku 15 dni izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko pri navedeni nepremičnini vknjižil kot lastnik do celote, sicer bo takšno listino nadomestila predmetna sodba (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 3.572,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe do dneva plačila, vse pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Ugotovitev, da ni dokazal zakonite posesti nepremičnine, označuje za napačno. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 10 letno priposestvovalno dobo. Izpostavlja, da je prava neuka oseba, zato v zapuščinskih postopkih po pokojnem očetu in materi ni zatrjeval lastništva nepremičnine, katere zakoniti in dobroverni posestnik je bil. Vse do leta 2012 mu posesti zadevne nepremičnine nihče ni preprečeval, niti mu predočil drugačnega zemljiškoknjižnega stanja, kot si ga je predstavljal. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka je po pooblaščencu odgovorila na vročeno pritožbo. Ocenjuje, da tožnik ni uspel dokazati obstoja zakonite posesti, dobrovernosti in poteka priposestvovalne dobe, zaradi česar je njegova pritožba neutemeljena. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, tožniku pa naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje povzema zaključke ter razloge sodišča prve stopnje, upoštevaje izrecna pritožbena izvajanja pa zgolj še dodaja:

7. Kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču, da je ob pričetku teka priposestvovalne dobe v letu 1976 priposestvovanje urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), namesto Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri odločanju o tožnikovi pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja oprlo na določbe ZTLR. Upoštevaje načelno pravno mnenje XXIII. skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča, republiških vrhovnih sodišče in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS SI, 1985/I, str.1), se namreč v primeru, kot je obravnavan, ko je prišlo do spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR in do njegove uveljavitve še niso pretekli, uporabijo določila ZTLR.

8. Priposestvovalni sistem po ZTLR je temeljil na dobrovernosti, pri čemer je glede na (ne)obstoj zakonite posesti razlikoval med rednim in izrednim priposestvovanjem, ki ju je pogojeval z različno dolgo priposestvovalno dobo. Pri presoji tožnikove dobrovernosti, kot nujne predpostavke priposestvovanja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da za dobrovernega posestnika po ZTLR šteje tisti, ki je utemeljeno prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Posestnik, ki ve, ali bi glede na okoliščine moral domnevati, da stvar pripada drugemu, ni dobroveren. V skladu z načelom ignorantia iuris nocet dobrovernost ne more temeljiti na nepoznavanju prava, kot se zavzema pritožba. Iz dejanskih okoliščin predmetne zadeve izhaja, da tožnik kot udeleženec zapuščinskega postopka po pokojnem očetu v letu 1977 ni zahteval nujnega deleža in se je strinjal, da zadevno nepremičnino deduje njegova mama. Prav tako je tožnik kot udeleženec v zapuščinskem postopku po pokojni mami v letu 1991 sklenil dedni dogovor, na podlagi katerega je lastninsko pravico na zadevni nepremičnini pridobil njegov brat (toženkin mož). Povzete okoliščine utemeljujejo zaključek, da se je tožnik zavedal, da ni lastnik nepremičnine, ki jo je imel v posesti. Nadalje ne gre zanemariti dejstva, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2018 izpovedal, da mu je „foter“ po obisku „advokata“ na Partizanski ulici v Mariboru povedal, da je formalna ureditev lastništva nepremičnine predraga. Ker je bil tožnik očitno seznanjen, da za pridobitev lastninske pravice ni zadostoval ustni dogovor, je razumsko težko slediti njegovemu istočasnemu zatrjevanju, da se je ves čas teka priposestvovalne dobe pojmoval za lastnika zadevne nepremičnine. Navsezadnje pa je bila informacija o stvarnih pravicah na nepremičnini tožniku ob zadostni skrbnosti dostopna tudi preko vpogleda v zemljiško knjigo, katere vpisi imajo publicitetni učinek. Upoštevaje navedeno sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da tožnikova posest zadevne nepremičnine ni bila dobroverna v celotnem obdobju posedovanja nepremičnine. Nedobroverni posestnik pa kljub dolgoletni neovirani posesti nepremičnine ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.

9. Za redno ali izredno priposestvovanje po ZTLR ob izostanku dobrovernosti ne zadošča morebitna izpolnjenost ostalih predpostavk (zakonita posest, potek priposestvovalne dobe). Glede na ugotovitev, da je priposestvovalna doba v obravnavani zadevi pričeli teči v letu 1976, tožnikova dobrovernost pa je bila prekinjena najkasneje v letu 1977, ko je bil udeležen v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, tožnik tudi ob upoštevanju krajše, 10 letne priposestvovalne dobe, lastninske pravice na zadevni nepremičnini na podlagi priposestvovanja ne bi pridobil. Posledično se sodišče druge stopnje do v pritožbi zatrjevanega obstoja zakonite posesti in poteka 10 letne priposestvovalne dobe ni posebej opredeljevalo.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo. Glede s strani toženke priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da slednjih praviloma ne priznava, razen v izjemnih primerih (denimo v primerih pritožbene obravnave; zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24 z dne 7. 6. 2007; Up-43/10 z dne 7. 4. 2011). Ker v obravnavani zadevi izjemni primer ni podan, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP), odločilo, da tudi toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).