Court allows private prosecution appeal, quashing first instance dismissal due to improper application of minor offense clause.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Kot je razvidno iz zakonske dikcije, je to kaznivo dejanje opredeljeno le s prepovedano posledico, ki se izraža v razžaljenosti drugega oziroma objektivno prizadeti njegovi časti in dobremu imenu. Ker je to edina kazensko relevantna „škodljiva posledica“, ki jo lahko oškodovanec tovrstnega kaznivega dejanja utrpi, je zgrešeno naziranje sodišča prve stopnje o majhnem pomeni obdolženkinega ravnanja, ker naj zasebni tožilec ne bi utrpel škodljive posledice, še zlasti v predmetnem primeru, ko sodišče zasebnega tožilca sploh še ni zaslišalo, na kar pravilno opozarja pritožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju na podlagi določb prvega odstavka 435. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ter 5. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrgla zasebno tožbo zasebnega tožilca J. C., vloženo po pooblaščenih odvetnikih 12. 2. 2019, zoper obdolženo M. M. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločila je še, da nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca plača zasebni tožilec.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Bistveni poudarek pritožbe pooblaščencev zasebnega tožilca je, da je sodišče prve stopnje pri odločanju v predmetni kazenski zadevi prekoračilo pristojnosti, ki jih ima v fazi odločanja o zasebni tožbi na podlagi 435. člena ZKP, saj se je spustilo v vsebinsko presojo dokazov in tehtanje tega, kar naj bi iz zasebne tožbe in zapisnika o zaslišanju obdolženke kot priče v kazenskem postopku izhajalo, čemur pa je namenjena glavna obravnava, kjer se dokazi izvajajo neposredno.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbeno izraženimi pomisleki pritožnika in ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa ter pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta zasebno tožbo neutemeljeno zavrglo v smislu 5. točke prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP. Slednja namreč dopušča, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

6. V predmetnem primeru je sodišče zasebno tožbo zavrglo, ker naj bi prišlo do spoznanja, da je bil uresničen razlog za ustavitev postopka iz 5. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ker naj bi bila podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami kazenskega pregona. Majhen pomen dejanja je sodišče prve stopnje zatrjevalo na podlagi okoliščine, da iz zasebne tožbe in iz zapisnika o zaslišanju obdolženke kot priče v kazenskem postopku ne izhaja, da bi zasebni tožilec zaradi izrečene žaljivke utrpel škodljive posledice. Meni, da če bi jih že utrpel, bi te morale biti konkretizirane. Obenem pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je beseda „psihični bolnik“ žaljivka, ki izraža negativno vrednostno oceno tistega, kateremu je namenjena.

7. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Kot je razvidno iz zakonske dikcije, je to kaznivo dejanje opredeljeno le s prepovedano posledico, ki se izraža v razžaljenosti drugega oziroma objektivno prizadeti njegovi časti in dobremu imenu. Ker je to edina kazensko relevantna „škodljiva posledica“, ki jo lahko oškodovanec tovrstnega kaznivega dejanja utrpi, je zgrešeno naziranje sodišča prve stopnje o majhnem pomeni obdolženkinega ravnanja, ker naj zasebni tožilec ne bi utrpel škodljive posledice, še zlasti v predmetnem primeru, ko sodišče zasebnega tožilca sploh še ni zaslišalo, na kar pravilno opozarja pritožnik.

8. Zato gre pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP), ko se je vsaj še preuranjeno oprlo na določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.

9. Glede na vse navedeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje (tretji odstavek 402. člena ZKP), ko bo sodišče prve stopnje šele po neposrednem izvajanju dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi lahko presodilo, ali je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano ali ne, oziroma ali so morebiti podani razlogi za izključitev protipravnosti njenega ravnanja iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.

10. Sodišče druge stopnje pa ni sledilo predlogu pritožnika, da se zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku, saj za takšno odločitev trenutno ni nobene zakonske podlage (tudi pritožnik je ne konkretizira). V skladu s četrtim odstavkom 392. člena ZKP sme sodišče druge stopnje odrediti, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom (drugim sodnikom posameznikom), le ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in slednjo s sklepom razveljavi.