VDSS Sodba Pdp 356/2019 · Višje delovno in socialno sodišče

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki III izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 2.418,09 EUR (namesto zneska 2.500,91 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto zneske nagrad, ki so navedeni v I. točki izreka, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo nagrade za leto 2012 v bruto znesku 16.071,80 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.500,91 EUR, v 15 dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izplačilo nagrade iz dobička, zlasti ker tožnik ni dokazal, da bi o izplačilu dobička odločila skupščina toženke. Ker se sodišče ni opredelilo do pomembnih navedb in pravnih argumentov toženke in se je pri odločitvi oprlo na prepozno predložena Priporočila ..., je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je nagrada sestavni del plače za poslovno uspešnost. Trdi, da gre pri vtoževanih zneskih za udeležbo v dobičku kot obliko nagrade za poslovno uspešnost. Glede na to, da tožnik ni dokazal, da so bili izpolnjeni pogoji za izplačilo udeležbe na dobičku skladno s statutom toženke in Zakonom o gospodarskih družbah, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. Toženka meni, da bi moralo določilo 6. člena pogodbe o zaposlitvi vsebovati tudi dve merili iz skupine poslovnih in finančnih meril, kot je to urejeno v Priporočilih ... Navaja, da je toženka sicer ustvarila dobiček pri poslovanju, vendar pa je ta stagniral in proti koncu tožnikovega mandata celo upadal, zato tožnik ni upravičen do izplačila nagrade. Toženka trdi, da je bil tožnik kot direktor dolžan določiti višino nagrade z uporabo vnaprej določenih poslovnih in finančnih meril. Sodišče bi moralo navesti, kateri organ je bil pristojen za določitev višine nagrade, in upoštevati, da za izplačilo nagrade ni bilo odobritve nadzornega sveta oziroma skupščine toženke. Zatrjuje, da je tožnik v letnih poročilih oziroma gradivih za skupščino navajal, da do toženke nima terjatev. Tožnik ni upravičen do zamudnih obresti, saj je do neizplačila prišlo zaradi ravnanja tožnika kot direktorja. Pri odmeri stroškov postopka sodišče ni upoštevalo njenih stroškov za tretjo pripravljalno vlogo z dne 3. 10. 2018, odgovor na pritožbo z dne 26. 11. 2018, vlogo z dne 1. 2. 2019 in stroškov priče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede priznanih stroškov toženke.

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita postopkovne kršitve. Ko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišču prve stopnje pravzaprav po vsebini očita zmotne dejanske ugotovitve v posledici nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Okoliščina, da se sodišče prve stopnje do določenih navedb toženke ni izrecno opredelilo, ker z njegovega materialnopravnega stališča niso bile odločilnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku, še ne omogoča zaključka, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in da je bila stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Pri odločitvi se je sodišče oprlo na Priporočila ..., ki jih je tožnik v skladu s 286. členom ZPP pravočasno predložil na prvem naroku za glavno obravnavo dne 26. 9. 2018. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne more biti podana.

7. Kljub obširnim pritožbenim navedbam, ki se dotikajo tako pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je bistvo spora, kot jasno poudarja tudi toženka v pritožbi, ali tožniku za opravljeno delo v letih 2013 do 2016 kot takratnem direktorju pripada nagrada. To pa je pravno vprašanje, ki je ključno za presojo pravilne uporabe materialnega prava. Na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2012. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek).

8. Pritožba napačno navaja, da tožnikov zahtevek na navedeni podlagi ni sklepčen, ker niso bili izpolnjeni pogoji za izplačilo nagrade. V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je bil določen objektivni kriterij za priznanje nagrade kot dela plačila direktorja, tj. da dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat, višji od rasti cen življenjskih potrebščin; določeni sta bili tudi maksimalna višina dodatnega plačila in njegova dospelost. Ključno je, da tožnik izpolnjuje s pogodbo o zaposlitvi določen kriterij za izplačilo nagrade. Tudi če natančnejša merila v zvezi z izplačilom nagrade po višini v pogodbi o zaposlitvi niso bila ovrednotena, za izplačilo nagrade zadošča, da je bil v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen določen okvir za izplačilo nagrade. Zato toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi za priznanje nagrade bila potrebna še vnaprejšnja določitev poslovnih in finančnih meril iz Priporočil .... Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral tožnik določiti vnaprejšnja merila za določitev višine nagrade, saj to ni bilo v njegovi pristojnosti.

9. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Protispisen je pritožbeni očitek, da je tožnik v letnih poročilih navedel, da nima drugih terjatev do toženke. Iz priloženih gradiv za skupščino izhaja le, da toženka nima nobenih poslovnih terjatev do članov uprave, ne pa obratno, da tožnik nima odprtih terjatev do toženke.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do nagrade zato, ker je dobiček v njegovem mandatu stagniral oziroma se je zmanjševal. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil v prvem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi zastavljen poslovni rezultat realiziran, je sodišče tožbenemu zahtevku za plačilo nagrade z zamudnimi obrestmi utemeljeno ugodilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da toženka niti ni konkretizirano, tj. z ustreznimi navedbami in dokazi, kot je določeno v 212. členu ZPP, ugovarjala višini tožbenega zahtevka in je zato za leta 2013 do 2016 prisodilo nagrado v vtoževani višini. Tožnik je upravičen tudi do zamudnih obresti, saj je toženka zamudila z izpolnitvijo obveznosti plačila nagrade, ki se po drugem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi izplačuje enkrat letno za nazaj.

11. Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem toženka graja odločitev o stroških postopka. Toženka se je po pozivu sodišča na naroku 26. 9. 2018, da odgovori na pripravljalno vlogo tožnika, v tretji pripravljalni vlogi 3. 10. 2018 izjavila o procesnem gradivu, ki je pomembno za odločitev o zadevi. Glede na navedeno je bil strošek pripravljalne vloge toženke za ta spor potreben. To velja tudi za vlogo toženke z dne 1. 2. 2019, s katero je po pozivu sodišča soglašala, da se o zadevi odloči brez razpisa nove glavne obravnave. V tem delu je torej pritožba toženke utemeljena. Sodišče pa utemeljeno ni priznalo stroška odgovora na pritožbo z dne 26. 11. 2018 glede na to, da je tožnik uspel s pritožbo. Neutemeljen je tudi očitek, ki se nanaša na povrnitev stroškov priče. Tega stroška toženka po višini ni opredelila, poleg tega pa je v prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) določeno, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Stroške toženke je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in ob upoštevanju OT ugotovilo, da toženki pripada še nagrada 675 točk za tretjo pripravljalno vlogo po 2. točki tarifne številke 15 in za vlogo z dne 1. 2. 2019 50 točk po točki 4 tarifne številke 19, skupaj torej 4.890 točk (namesto 4.165 točk), tj. glede na vrednost točke 0,459 EUR po OT in upoštevaje 20 % uspeh na prvi stopnji 591,48 EUR (namesto 508,65 EUR). Po medsebojnem poračunu mora torej toženka povrniti tožniku 2.418,09 EUR stroškov postopka.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo v III. točki izreka tako, da je stroške postopka, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, znižalo na znesek 2.418,09 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Toženka je s pritožbo sicer delno uspela. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožbeni uspeh (glede priznanja stroškov za pripravljalno vlogo in dopis) tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov. Tudi tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta vloga ni pripomogla k rešitvi tega spora (154., 155. in 165. člen ZPP).