Court allows appeal against fine enforcement costs, ruling state must pay if enforcement is unjustified.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Načeloma stroške izvršitve izrečene sankcije povzroči storilec, v prvi vrsti s samo storitvijo prekrška, kot tudi s samo potrebo po prisilni izterjavi. Zato je načeloma pravilno stališče, da je tudi stroške izvršitve sankcije dolžan kriti tisti, ki mu je izrečena sankcija za prekršek tj. storilec. V konkretni zadevi pa je potrebno upoštevati, da je zahteva za priznanje in izvršitev bila umaknjena šele po vloženi pritožbi.

Ne glede na razlog, ki je pristojni organ države izdaje privedel do odločitve za umik predloga za priznanje in izvršitev, je dejstvo, da je z vložitvijo predloga in izdajo sklepa o priznanju in izvršitvi odločbe pristojnega organa države izdaje nastala potreba po uveljavljanju pravnih sredstev zaradi zaščite storilčevega pravnega položaja, s tem pa so storilcu nastali stroški zastopanja po zagovorniku, kar po svoji naravi predstavlja materialno škodo. V nasprotju z načelom pravne države bi bilo, če bi storilec kljub izkazani potrebi in uspešnosti pravnega sredstva ter ustavitvi postopka izvrševanja, moral sam trpeti stroške zastopanja v neutemeljeno vodenem postopku zoper njega

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog, vložen po zagovorniku, za odmero stroškov postopka (zastopanja storilca v predmetnem postopku).

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter postopka za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb in kršitve materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) ter določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V pritožbi uvodoma poudarja, da ni odvetnik v Republiki Avstriji, kot je zapisalo sodišče v uvodu izpodbijanega sklepa, temveč ima sedež v Ljubljani ter da ni priglasil odmere stroškov postopka, temveč stroške in nagrado v zvezi z zagovorom storilca v predmetnem postopku. V nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je odločba pristojnega organa države izdaje še vedno pravnomočna in izvršljiva, saj je očitno izkazano, da odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa storilcu nista bili nikoli vročeni. To dejstvo sta po mnenju zagovornika ugotovila tudi avstrijska prekrškovna organa in sta zato sama predlagala ustavitev postopka za priznanje in izvršitev njihove odločbe o prekršku. Ker je bil postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe ustavljen, je storilec upravičen do povračila stroškov zastopanja po zagovorniku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 5. 2018 odločilo, da se globa in stroški postopka o prekršku po odločbi tujega prekrškovnega organa priznajo in izvršijo. Zagovornik je zoper tak sklep vložil pritožbo. Višje sodišče v Celju je sodišču prve stopnje po prejemu pritožbe naložilo naj opravi dodatne poizvedbe pri avstrijskem prekrškovnem organu glede na navedbe v pritožbi. Avstrijski prekrškovni organ je nato sodišču prve stopnje sporočil, da predlog za priznanje in izvršitev umika. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 26. 3. 2019 ustavilo postopek za priznanje in izvršitev, zagovornik pa je 29. 3. 2019 v imenu storilca priglasil stroke in nagrado v zvezi z zagovarjanjem storilca v predmetnem postopku.

5. Tak predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1, ki se ga v predmetni zadevi uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1), stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, storilec pa je po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča s pravnomočno sodbo pristojnih organov Republike Avstrije bil spoznan za odgovornega storitve prekrškov, z njima pa mu je bilo tudi naloženo plačilo denarne sankcije in stroškov postopka. Prav tako pa je sodišče prve stopnje poudarilo, da postopek v zvezi s priznanjem in izvršitvijo denarne sankcije, ki jo je izrekel pristojni organ države članice EU, ni več postopek o prekršku v smislu odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek, temveč postopek v zvezi z izvrševanjem pravnomočne in izvršljive odločbe o prekršku. Taki zaključki prvostopenjskega sodišča so sicer načeloma pravilni in so tudi skladni z uveljavljeno sodno prakso (glej sklepe Višjega sodišča v Ljubljani PRp 10/2015 z dne 5. 2. 2015, PRp 353/2015 z dne 23. 11. 2015 in EPVDp 94/2010 z dne 1. 4. 2010), po kateri bremenijo stroški postopka tj. tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun samo tedaj, ko je postopek o prekršku bil ustavljen.

6. Temeljno izhodišče glede plačila stroškov postopka o prekršku je, da naj stroške postopka plača tisti, ki povzroči uvedbo postopka in nastanek teh stroškov, te pa povzroči storilec s storitvijo prekrška. 1 Zato prvi odstavek 144. člena ZP-1 določa, da plača stroške postopka tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. V kolikor se ugotovi, da storilec ni storil prekrška oz. da zanj ni odgovoren in se postopek o prekršku ustavi, pa stroške postopka bremenijo proračun, torej jih krije država, ker je postopek tekel neutemeljeno. Ker lahko s tako neupravičeno uvedenim postopkom država povzroči tudi stroške v zvezi z zagovorom storilca, je v primeru ustavitve postopka v skladu četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 država dolžna storilcu povrniti tudi te stroške. Storilec namreč ne sme biti premoženjsko oškodovan na račun neutemeljeno vodenega postopka.

7. Načeloma v skladu z obstoječo sodno prakso tudi stroške izvršitve izrečene sankcije povzroči storilec, v prvi vrsti s samo storitvijo prekrška, kot tudi s samo potrebo po prisilni izterjavi. Zato je načeloma pravilno stališče, da je tudi stroške izvršitve sankcije dolžan kriti tisti, ki mu je izrečena sankcija za prekršek tj. storilec. V konkretni zadevi pa je potrebno upoštevati, da je zahteva za priznanje in izvršitev bila umaknjena šele po vloženi pritožbi in čeprav umik predloga za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe s strani predlagatelja sam po sebi še ne pomeni, da odločba tujega organa ni pravnomočna in izvršljiva, kot poskuša prikazati zagovornik v pritožbenih navedbah, je vendarle treba upoštevati, da je le-ta očitno bila potrebna, da se zaščiti storilčev položaj in da je v odsotnosti pogojev za vodenje predmetnega postopka le-ta bil tudi pravnomočno ustavljen s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 26. 3. 2019.

8. Ne glede na razlog, ki je pristojni organ države izdaje privedel do odločitve za umik predloga za priznanje in izvršitev, je dejstvo, da je z vložitvijo predloga in izdajo sklepa o priznanju in izvršitvi odločbe pristojnega organa države izdaje nastala potreba po uveljavljanju pravnih sredstev zaradi zaščite storilčevega pravnega položaja, s tem pa so storilcu nastali stroški zastopanja po zagovorniku, kar po svoji naravi predstavlja materialno škodo. V nasprotju z načelom pravne države bi bilo, če bi storilec kljub izkazani potrebi in uspešnosti pravnega sredstva ter ustavitvi postopka izvrševanja, moral sam trpeti stroške zastopanja v neutemeljeno vodenem postopku zoper njega. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera je zato po mnenju pritožbenega sodišča določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v konkretni zadevi potrebno razlagati tako, da tudi stroške v zvezi z izvrševanjem odločbe o prekršku krije proračun, če je bil postopek za izvršitev neutemeljeno uveden in posledično ustavljen, s tem pa so storilcu nastali stroški. Čeprav je v konkretni zadevi stroške povzročil pristojni organ Republike Avstrije, jih je dolžno kriti domače sodišče, saj 7. člen ZSKZDČEU-1 določa, da za primere, ko ni s tem zakonom določeno drugače, stroške, ki nastanejo pri izvajanju določb tega zakona na ozemlju Republike Slovenije, krijejo državni organi in drugi nosilci javnih pooblastil, ki so pristojni za vodenje postopkov in izvrševanje ukrepov po notranjem pravu Republike Slovenije.

9. Glede na navedeno, ko sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o upravičenosti storilca do povračila stroškov zastopanja storilca po zagovorniku ni presojalo pravilnosti in utemeljenosti posameznih postavk priglašene nagrade in stroškov, je pritožbeno sodišče na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo postopka in okoliščine zadeve ocenilo, da samo ne more odmerjati stroškov. S tem bi namreč storilca prikrajšalo za pravico do pravnega sredstva zoper odločbo o priznanju stroškov zastopanja.

10. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje preveriti pravilnost priglašenih stroškov in nagrad za zastopanje storilca v predmetnem postopku.

1 Tudi avtorici komentarja k 146. členu ZP-1 Nuša Orel in Petra Čas navajata, da za odločitev o plačilu stroškov postopka velja pravilo, naj stroške postopka plača tisti, ki jih je povzročil in da bo stroške postopka o prekršku praviloma plačal obdolženec, če bo spoznan za odgovornega za prekršek, saj je s svojim ravnanjem, ki je določeno kot prekršek, povzročil celoten postopek o prekršku (glej Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 674).