Appeal dismissed; partial claim withdrawal after full payment allows cost allocation by success rate under ZPP.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 241,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je glede stroškov postopka nepravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP, saj bi moralo odločati na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožena stranka je dodatek za delo preko polnega delovnega časa za vtoževana referenčna obdobja tožniku izplačala pri plači za mesec november 2017 dne 5. 12. 2017, tožnik pa je tožbo umaknil šele z vlogo z dne 17. 1. 2019. Meni, da navedeno ne pomeni pravnega standarda umika tožbe "takoj po izpolnitvi", ki ga določa prvi odstavek 158. člena ZPP, zato je tožnik dolžan toženi stranki povrniti celotne stroške postopka. Zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, saj je ugotovilo, da je tožnik s svojim zahtevkom v postopku uspel 19 %. Meni, da prostovoljne izpolnitve ni mogoče enačiti z uspehom v postopku, saj pravdna stranka v postopku uspe le tedaj, ko sodišče o zahtevku meritorno odloči tako, da njenemu zahtevku ugodi, v konkretnem sporu pa do meritorne odločitve sploh ni prišlo. Pa tudi v primeru, če bi bil uspeh v postopku izenačen s prostovoljno izpolnitvijo, tožnik ni uspel v 19 %, temveč le v 17 %, saj toženka z obračunom 345,05 EUR ni izpolnila obveznosti, ki so bile predmet tožbenega zahtevka, ampak tudi druge obveznosti in je bilo tako tožniku v okviru tožbenega zahtevka plačanih zgolj 252,85 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na nepravočasnost umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka). Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 17. 1. 2019, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2000 in nasl. - ZDSS-1), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.

7. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. 1 Glede na to je bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v postopku uspel (glede na delno izpolnitev tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe) v deležu 19 %, tožena stranka pa v deležu 81 %. Tožnik je vtoževal 8.325,91 EUR, prejel pa je plačilo 30 % dodatka za nadure iz vtoževanega obdobja v bruto znesku 1.596,42 EUR, kar je potrdila tožena stranka v podanem soglasju k umiku tožbe z dne 23. 1. 2019. Upoštevajoč tožbeni zahtevek v višini 8.325,91 EUR, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel v višini 19 % in mu zato pripada glede na uspeh 43,26 EUR iz naslova stroškov postopka, medtem ko je tožena stranka uspela v višini 81 % in ji zato pripadajo stroški v višini 284,42 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo tudi stroške pripravljalne vloge z dne 17. 7. 2018 (300 točk), s katero je odgovarjala na pripravljalno vlogo tožnika z dne 25. 1. 2018. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 241,16 EUR. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moral tožnik povrniti toženi stranki njene celotne stroške.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 366. člena ZPP ne odgovarja. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Prim.: N. Betteto, V: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 47.